Tako na prvi pogled obeh predstavnikov iste generacije, pred in po prenovi, sploh ne bi ločili. Malce je bilo kozmetičnih posegov na odbijaču, blatnikih dodali so novo oblikovana kolesa, nove so zadnje luči z animacijo oranžne pri vklopljenem smerniku, sprednje luči pa so sestavljene le še iz LED svetil.

Ker je vseeno treba ponuditi nekaj novega, je tu paket RS Line, ki prinaša nekaj več pekočih začimb pri podobi – drugačna so platišča, drugačen je odbijač z vstavki satovja, na vratih prtljažnika sedi spojler, izpušne cevi pa imajo romboidna kromirana zaključka, vstavljena v spodnji del odbijača, poudarjen s sivino.

Ker gre za »posebno« oblikovno izdajo, kot je bila v preteklosti že GT Line, je začinjena tudi notranjost. Nekaj je karbonske imitacije na armaturki, nekaj brušenega aluminija in še več rdeče kot nosilne dopolnilne barve, ki se pojavlja tako s šivi na volanu, sedežih in na prestavni ročici. Poseben je tudi volan s perforiranim usnjem, ki izjemno dobro sede v roke, manj navdušujoča pa je značka R.S. v spodnjem kraku, ki deluje zelo ceneno, sploh ko podrobneje pogledamo rumeno pobarvan logotip.

Vrhunski so tudi sedeži, ki so športno naravnani in dobro primejo tako zadnjico kot hrbtišče. Megana malček muči sama ergonomija kabine, saj bodo največji sedeli precej za B-stebričkom, kar je sicer dobro s stališča varnosti, pa manj zabavno, ko gre za preglednost in stopanje iz avtomobila.

Renault je končno uspel popiliti tudi svoj infotainment. Še vedno lahko malce zavihamo nos, ko gre za logiko, drugače pa je reč končno ostala brez hroščatih dodatkov, sesuvanja in zmrzovanja, pa tudi srček v elektroniki je precej bolj atletski in tako je od počasneta zdaj sistem postal eden najhitrejših. Le kamera bi lahko bila leta 2021 malce boljša od VGA ločljivosti, ki jo je tu potrebno celo doplačati.

Pod motornim pokrovom je zdaj 1,3-litrski turbo TCe, ki je navit na najmočnejšo, 160-konjsko različico, od tudi oznaka pri modelu. Motor spada med naprednejše in si ga deli celoten koncern, tudi Nissan in Mitsubishi, zelo rad se zavrti že od spodnjih vrtljajev naprej, za zvok pa pri zaprtih šipah poskrbi sintetika iz zvočnikov. Moč na sprednji kolesi prenaša sedemstopenjski dvosklopčnik, ki je sicer hiter, le pri speljevanju včasih »zakinka« in potem relativno grobo spusti moč na kolesa. Je pa zanimiv tale RS Line, ki je kljub sposojeni oznaki RS oblikovno prej konzervativen kot športno raztrgan, ko gre za videz.

Motorček je sicer živahen in omogoča kar nekaj dinamike, sploh kadar se ujame z menjalniko pravo dušo v športnem načinu, celotni ideji pa ne sledi podvozje, ki je precej mehko in naravnano na udobje in pa volan, ki s svojim elektro servo sistemom uspešno skriva tiste za športnega voznika nujne malenkosti pri občutkih ceste pod sabo. Sicer številke govorijo kar lepo v prid tudi zahtevnejših voznikov s pospeški malo nad osem sekund in športnimi sedeži, vendar kot rečeno – gre za tehnično navdahnjen in oblikovno začinjen avto in ne hot hatch.

Megane še ni rekel zadnje, ima pa v svojem razredu zdaj zares ostro in tudi mlajšo konkurenco. Poskus z dodatno linijo posebnosti je sicer obetaven, cena 29 tisočakov pa malce manj. Ciljna publika oznake RS si bo raje omislila pravo beštijo brez priveska Line, za ostale voznike pa je stvar estetskega doživetja tudi stvar širine in globine denarnice.