Opel Rekord C Karavan je bil tretji avto pri naši družini in je prišel k nam kot menjava z enim od gastarbajterjev za Diano. Vsaj v spominih se mi je zdel ekstremno velik avto, s tistim neobdelanim kovinsko rebrastim prtljažnikom, modrim skajem na sedežih in ropotajočim štirivaljnikom spredaj. Zakaj cela ulica? Če ga povežem s čim, ga najprej in zgolj in samo z dejstvom, da se nas je na morju na Rabu v njem peljalo 13 odraslih in otrok. Kako točno smo bili zloženi, se ne bom spomnil, vem da smo se mularija navdušeni drenjali v prtljažniku in še je bilo prostora za premete.

Slabih 40 let pozneje je pravzaprav malo klasičnih karavanov – pošteno rečeno, jih sploh ni, razen enega – ki imajo v svojih genih enako izkušnjo. Insignia Sports Tourer je seveda avto, ki je svetlobna leta oddaljen od svojega prednika, čeprav ima prav tradicionalno tudi kako muho. In ima veliko prostora. Zares veliiiiiiko.

Ni čudno, v dolžino meri centimeter manj od petih metrov. Impozantno in zaradi športne oblike zelo všečno. Prtljažnika je sicer za 532 litrov, a številka je v praksi večja. Sploh, ker je dolg ko staro leto in s podiranjem sedežev dobimo 1640 litrov zares dolgega in uporabnega prostora. Postelja iz Ikee? Mala mal'ca. In nihče ne bo šel peš domov. Medosna razdalja 2,83 metra pomeni, da bi bil avto prej v segmentu višje in ne v srednjem D. Te številke v praksi pomenijo, da lahko zadaj sedi Luka Dončič s svojimi koleni, brez da bi spredaj Luka Dončič moral potegniti sedež naprej. Še enkrat, tudi ko to pišem, sem še vedno impresioniran nad prostorom in skozi glavo šinejo tudi že omenjeni 40 let stari spomini.

Ker gre za zadnjega Opla stare nemške šole, ki še nima naslednika, je nekaj v Insigniji tudi nostalgije, Oplovega dizajna in čistokrvne mehanike. Tu je klasični infotainment brez nekih vesoljskih funkcij, ampak dela!,  glavna merilnika sta analogna, čeprav oklepata digitalni zaslonček, odlagalnih mest je dovolj, dva udobna sedeža spredaj bi sicer lahko imela malček več bočnega oprijema, se pa zato premikata z elektriko. Pred voznikovimi očmi je tudi projekcija na vetrobransko steklo, seveda za doplačilo, zvočniki Bose kljub slavnemu imenu zaradi postavitve niso presežek.

Ampak ja, čeprav je paket opreme Ultimate, testnemu primerku ne samo, da ne oprostimo, ampak zamerimo, da nima kamere zadaj in še več, ni niti opozorilnika za mrtvi kot v ogledalih. Parkiranje petmetrske letalonosilke samo z ogledali in piskanjem okrog ušes pa ni ravno brezskrbno opravilo, sploh če je to - na primer - kirurško ozek vstop na dvorišče apartmaja na Krku, ki je bil te dni eden od ciljev testne Insignie. Aha, pa še to -  za nameček, sprednji senzor je imel Covid! To pomeni, da je prve dni neznosno piskal rdeče tik pred vozilom, čeprav je bil avto sredi ničesar na avtocesti ali pa na praznem parkirišču. Pozneje je bil malo bolj priden (poznamo zdravilo, ki pa ostane v naši domeni!), a vseeno se je tu in tam še vedno spuntal. Človeku take šlampaste reči ob kombinaciji Opla in spominov prav prikličejo solzo v oko. Russelova Domovina, dom Oplov, je pač posebno mesto, pred prehodom pod Stellantisovo streho dom mnogokaterih šal (in resnic).

Gremo dalje, motorizacije Insignije ni veliko, tako je pri nas na voljo z enim turbo bencinskim in dvema dizloma, malim 1,6-litrskim in 2-litrskim s 128 kW (174 KM). Biturbaka z močjo čez 200 konjičev žal več ni. Vseeno ima močnejši dizel dovolj navora, da skupaj z osemstopenjsko avtomatiko odločneje odskoči, ko to od njega potrebujemo, prav tako pa je zmerna, 6 litrov in kozarček, tudi poraba. Malce se občasno človek ujezi nad start-stop sistemom, ki se ugasne prav takrat, ko bi želeli že speljati, ampak "malenkosti" lahko ustavimo tudi z gumbom. Pogon je zelo umirjen, prav tako tudi vozne lastnosti. Pozna se velikost in da avto tu in tam rahlo zaplava, drugače pa je izjemno potovalen, nadpovprečno udoben in skoraj popolno zenovski, čeprav ni premium znamka. Športne vožnje nima pretirano rad, spet so v igri dimenzije, se je pa ne brani.

Tako se mi je po 14 dneh ob slovesu kar milo storilo, saj je kljub temu, da je tak velik karavan izumrla vrsta, prav ta Insignia ultimativna prezentacija tega, čemur smo nekoč rekli velik družinski in potovalni avto. In ja, ker nisem fan malih tankcev in podobnih križancev, bi z nekaj leti manj in drugačnim družinskim statusom Insignia ST vsekakor prišla v ožji, če ne celo končni izbor.

In še cena? V osnovi vzamejo za dizla s paketom Ultimate, dasiravno ga v uradnem ceniku ne najdem, 38.490 evrov, skupaj z dodatki kot je bilo usnje na sedežih, senzorji spredaj in zadaj ter HUD zaslon, Bose ozvočenje, USB in induktivno polnjenje ter temno modra kovinska barva (mati, rdečo mi dajte!) pa je končna cena znašala 42.045 evrov. Russelsheimovi fantje (in dekleta) v naših salonih potem navržejo še kako o izdatnih popustih.

Ni kaj, eden kot celota popolnejših avtov letošnje testne sezone, čeprav sploh ni več mlad. In ja, sinje modri družinski karavan iz preloma v sedemdeseta leta je bil že v časih mojega otroštva s 4,59 metra ladja, tako da je Insignia Sports Tourer več kot dostojni naslednik filozofije velikih cestnih križark stare celine nekega preteklega časa. Spet, s solzico v očeh.

Ker kaj bodo novi gospodarji na osnovi 508 pripravili v prihodnjih letih, je zapisano v njihovih Zvezdah. Če bodo razmišljali pravilno, potem bodo vrste dolge. Pravično je in spodobi se!