Segment je že zdavnaj postal nezanimiv za večino proizvajalcev, saj se je filozofija potreb od prve generacije Aygoja, ki sta mu družbo delala še Citroen C1 in Peugeot 108, močno spremenila. Nič več malčki niso drugi avto pri hiši, nič več niso namenjeni le za skok do trgovine ali v bližnjo službo. Enostavno so postali predragi, razlika do razreda višje pa skorajda zanemarljiva.

Toyotin pristop, kako ohraniti vsaj nekaj zanimanja, se vsaj delno zdi uspešna – križati malčka s terenskimi lastnostmi - če jim tako lahko sploh rečemo. Gre za dvignjeno podvozje, večja kolesa in plastično zaščito blatnikov. In ja, ne pozabimo tudi na temu primerno (še) višjo ceno.

Vseeno to ni več malček, ki smo ga poznali generacijo nazaj, saj je v osnovi praktično Yaris, le skupna dolžina je četrt metra krajša. A s 370 centimetri je prav toliko večji od predhodnika. Za mogočnost paketa poskrbijo še velika 18-palčna kolesa, a v najdražjem paketu X-clusive.

Nekaj mladostne domišljije ob sami zunanjosti, ki deluje sveže in dopadljivo, se skriva tudi v notranjosti. Gre sicer za zmes poenostavljenih elementov (da ne uporabimo besede poceni) in oblikovne dinamike, predvsem ko gre za barvne kombinacije, še najbolj vesoljsko pa izpade v ekscentrični oval odet osrednji zaslon z infotainmentom, ki zaradi tega deluje tudi večje. Vse ostalo je klasika, z analognim merilnikom hitrosti pred volanom na čelu.

S 3,7 metra dolžine je prostora za odrasla potnika spredaj dovolj, zadaj pa, tudi zavoljo ozkih vrat, sedenje za kaj večjega od otrok ne bo ravno dobrodošlo. Prtljažnik meri 231 litrov, ima pa precej visok nakladalni rob.

Pod motornim pokrovom je litrski trivaljnik s 53 kW, katerega glavni značilnosti sta glasnost in občutek tresenja (logično, zaradi manjkajočega valja). Aygo X je bil pri nas na testu že z ročnim menjalnikom, zdaj pa je bil na vrsti še brezstopenjski CVT, ki je generalno gledano precej slabša izbira kot ročni menjalnik, sploh zaradi občutnega tuljenja motorja, če od njega zahtevamo vso razpoložljivo moč. Nekaj prednastavljenih razmerij sicer vse skupaj naredi umirjeno (tiho pač ne), sploh pri nezahtevni mestni vožnji. Povprečna poraba lahko ob zahtevnem vozniku, ki s tem menjalnikom želi dinamiko, preseže 6 litrov na sto kilometrov, a ob podatku, da do stotice potrebuje kar 15 sekund, neke pretirane igrivosti malčka že v štartu ne gre pričakovati.

Na drugi strani gredo pohvale za nadpovprečno podvozje, ki lepo združuje kratko medosno razdaljo in višji odmik od tal, vsaj čez kak robnik ali neravnino izven asfalta se da zapeljati precej brezskrbno. Tudi volan je dovolj neposreden, da kljub pomanjkanju moči od sebe vendarle da predvsem okretnost in za majhen avto nadpovprečno lego.

V Aygo X do dodali praktično vso varnostno opremo, od radarskega tempomata, zaviranja v sili, prepoznavanja znakov do samodejnih dolgih luči. Najdražji paket ima celo ogrevanje sedežev, seveda pa je marsikaj še vedno na seznamu doplačil.

Tudi najmanjši avtomobili so v zadnjih letih lepo pridobili na ceni, sploh polno opremljeni. Aygo X z najdražjim paketom in CVT menjalnikom opreme stane 22.100 evrov, 1400 evrov več kot različica z ročnim menjalnikom, dodatno pa je bil v kabini še JBL-ov avdio sistem za 500 €. Tu se pojavi glavna dilema, saj je večji in spodobno opremljen Yaris  v istem cenovnem rangu, konkurenca malčkov pa precej pod to ceno.