ID.Buzz se je kuhal dolgo časa. Bile so ideje, bili so koncepti in zgodila se je dizelska afera, ki je na nek način dala zagon projektu, ki je letos le ugledal luč sveta in zapeljal tudi na slovenske ceste. Za kratek čas sem ga dobil v roke, z njim večkrat prevozil pot med Primorsko in prestolnico, peljal otroke na krajši izlet in preskušal, kako funkcionalen je prtljažnik. Naj na začetku zapišem, da je ID.Buzz v živo videti resnično ogromen avto. Širina se brez zunanjih ogledal približa dvema metroma, dolžina znaša 4,71 metra, višina 1,92 metra, medtem ko je medosje dolgo centimeter manj od treh metrov. 

Moderna oblika z nekaj retro vložki je čisti zadetek v polno. Vsa čast oblikovalski ekipi, ki je vztrajala pri takšni drzni zasnovi. Avto je na cesti opazen in s strani številnih deležen mnogih pohval. Če sem poponoma odkrit, je to zagotovo eden najlepših Volkswagnov zadnjega časa. Zagovarjam načelo, da oblikovalska drznost pri avtomobilih še kako dobrodošla, saj kupci avtomobila najprej kupujemo z očmi. Šele na to so na vrsti druge karakteristike. Všečno zunanjost dopolnjujejo še 21-palčna platišča in dvobarvna zunanjost.

Potniška kabina je v skladu s pričakovanji. Prilagodljiva, prostorna in funkcionalna. Sprednja sedeža sta postavljena občutno višje in nekoliko bolj potisnjena v središče potniške kabine, kar pomeni, da je v širino pridobila stopnica, ki tako omogoča lažje vstopanje. Na drugi strani takšna zasnova kaže slabost v primeru dežja, saj pri odpiranju voznikovih ali sovoznikovih vrat voda s strehe odteče neposredno na stopnico oziroma v notranjost vozila. Ko se enkrat povzpnem na sedež, je zgodba udobja in vozniških užitkov povsem drugačna. Potniški velikan je izdelan na enaki platformi kot brata z oznako ID.4, ID.5 in ID.3, zato me zasnova armaturne plošče nikakor ne preseneča. Mali zaslonček za volanom prikazuje nekaj uporabnih potovalnih podatkov, medtem ko se za podatkovno in sistemsko središče predstavlja osrednji informacijski 10,25-palčni zaslon na dotik. Uporabniški vmesnik nam je znan iz drugih modelov, podatkovno je sicer bogat in bojda rahlo prenovljen, a to še ni pomenilo, da ta deluje brezhibno. 

Bolj kot na informacijsko plat je bila moja pozornost usmerjena na funkcionalnost potniške kabine. V tem delu so se Volkswagnovi snovalci precej odkupili. Poskrbeli so za veliko število uporabnih odlagalnih mest. Eno takšnih je denimo majcen predalček za telefon tik ob volanu, kjer so prostor našli še za dva USB-C vhoda za polnjenje oziroma za povezovanje z Apple Car ali Android Auto sistemi. No, ta del je ves čas druženja deloval brez težav. USB-C vtičnice, teh jih je skupno 8, je moč najti na drsnih oziroma v sovoznikovih vratih. Kar se tiče odlagalnih mest, velja izpostaviti še predal na sredinski konzoli, ki ima možnost držal za pijačo, uporabna pa je tudi odstranljiva sredinska konzola med sedežema, kjer sem največkrat odložil ključe, denarnico in ostale drobnarije. 

Vstop na drugo sedežno vrsto je omogočen preko elektrificiranih drsnih vrat, ki so na seznamu za doplačilo. Te je možno odpirati preko gumbov na ključu ali na stikalih postavljenih na B-stebriček. Zadnjo klop je možno vzdolžno pomikati za 15 centimetrov, s tem pa se lahko še dodatno poveča že tako velik in uporaben prtljažni prostor, ki v osnovi meri 1121 litrov. Testni avto je bil opremljen s posebnim doplačljivim dvojnim dnom na aluminijastih vodilih, ki v skrajnem primeru lahko predstavlja tudi zasilno ležišče. Če naslon zadnje klopi preklopimo (60:40), je med sprednjimi sedeži in prtljažnimi vrati nekaj več kot dva metra dolžine. To dvojno dno je možno v nekaj potezah odstraniti, so pa pod njim uredili prostor za shranjevanje polnilnih kablov in druge ropotije. Skratka potniška kabina je v mnogih pogledih funkcionalna. Omeniti velja še to, da se prtljažna vrata se odpirajo s pomočjo elektrike, kar pri Volkswagnu drago zaračunajo, od tam pa lahko uporabnik preko posebnega stikala aktivira doplačljivo vlečno kljuko. Tovarniški podatki pravijo, da ID.Buzz zmore vleči prikolico z zavorami, ki ni težja od tone. 

Čeprav je prostora v izobilju, tretje sedežne vrste vanj ni mogoče vgraditi, saj to možnost držijo za podaljšano verzijo, ki na ceste pride pozno jeseni. Prav tako za zdaj ID.Buzz ni na voljo s štirikolesnim pogonom. Pogonska tehnika je v tem primeru znana. Električni motor z najvišjo močjo 150 kilovatov je postavljen na zadnji osi. Kljub osnovni teži skoraj dve toni in pol je vozniška predstava zelo dobra. Pelje se suvereno, med zavoji je glede na svoje dimenzije natančen, na avtocestnih odsekih pa razvaja z uravnoteženimi nastavitvami vzmetenja. Kratek je tudi obračalni krog, ki znaša vsega 11 metrov, svojo šibkost pa velikan pokaže, ko gre za doseg. 77 kWh baterija, umeščena pod sedeži med sprednjo in zadnjo osjo, le s težavo zagotavlja doseg 300 kilometrov. Ob 100-odstotni napolnjenosti baterij se na zaslonu sicer pokaže številka 360 kilometrov, a je v praksi približevanje takšnemu dometu bolj znanstvena fantastika. Sploh če uporabljamo avtocesto, kjer se povprečna poraba giblje med 30 in 35 kWh/100 km. Omeniti velja, da je najvišja hitrost omejena na 145 km/h in pri tako veliki hitrosti se baterija zelo hitro prazni. Zato sem v tistem času večkrat polnil baterije na ultra hitri polnilnici v bližini Kozine, kjer je začetna moč polnjenja kar obetavna (179 kW), a kaj, ko ta po nekaj minutah drastično pade za skoraj polovico. 

Zdaj pa še soočenje z realnostjo. Kot sem že omenil, kupci avtomobile kupujejo najprej z očmi, nato pa na vrsto pridejo še drugi dejavniki. In v primeru testnega ID.Buzza trd pristanek predstavlja končna cena. 79 tisoč evrov. Od te cene skoraj 15 tisoč evrov predstavlja dodatna oprema, kjer denimo ni toplotne črpalke. ID.Buzz je brez dvoma prava popestritev na naših cestah, a ker gre za zasnovo potovalnika in ne mestnega avtomobila, bodo morali pri Volkswagnu resno premisliti, kako izboljšati energijsko učinkovitost.