Škoda Enyaq coupe RS iV kričeče zelene barve, najzmogljivejša v ponudbi, me je navdušila že po prvih kilometrih, ki sva jih skupaj prevozila od Ljubljane prek Horjula do Vrhnike. Bil je namreč vrhunec poletne sezone in kljub ponedeljku je bila avtocesta med Ljubljano in Vrhniko bolj podobna zares dolgemu postajališču. To pa je razmeroma zoprno, če si namenjen na glavni poletni dopust v Istro. A nič hudega. Čehinja me je s svojo nebrzdano divjostjo, prepredeno z zvrhano mero elegance, tako omrežila, da je spoznavnih 150 kilometrov z njo minilo ob vzdušju zmerne blaženosti.

Zelo solidnih 299 KM (220 kW) skupne sistemske moči, ki jo dva motorja prenašata na prednji in zadnji kolesni par, poskrbi za prav prima užitke. Kljub skoraj dvema tonama in pol prazne teže!  Strupeno zelena češka puščica leži na cesti kot prilepljena, za kar je v mojem primeru poskrbela tudi zavidanja vredna obutev. Na 21-palčnih platiščih je imela zadaj obute Pirellijeve pnevmatike Scorpion Elect dimenzij 255/40, spredaj pa 235/45. Cena ene takšne pnevmatike, če vas slučajno zanima, je pri nas na prostem trgu v najboljšem primeru med 250 in 300 evri. Povedati pa je treba, da čehinja svojo polno vročekrvnost pokaže le v primeru, da je baterija napolnjena vsaj 80-odstotno. Po tem svojo moč le za nekaj odstotkov omeji, še vedno pa je ostane več kot dovolj za popolne užitke zlasti na praznih podeželskih cestah. Zgovorna je izjava dveh mlajših najstnic na zadnjih sedežih, da je vožnja s »ta hudim« Enyaqom boljša kot vsak lunapark. In baterija sploh ni bila čisto polna … Skratka, če razmišljate o nakupu, je omenjena obutev zagotovo priporočljiv dodatek, ki vas bo stal 803 evre doplačila.

Prostora je več kot dovolj

Škoda Enyaq coupe RS iV je kljub nekoliko znižanemu in tršemu podvozju zares udoben avto. Športno ukrojeni sedeži, v testnem primeru je šlo za komfortno različico Plus v kombinaciji z usnjenim oblazinjenjem RS Suite na sedežih, vratih in armaturni plošči (735 evrov doplačila), telo objamejo v ravno pravi meri, da ostanemo na mestu v še tako ostrem zavoju. Hkrati pa niso pretesni, kot se rado zgodi v kakšnem superšportniku. Popolnoma ustrezno se obnesejo tudi na daljših poteh; električno nastavljiva in seveda ogrevana sta oba prednja sedeža. Tudi sicer je udobja veliko, na zadnjih sedežih je dovolj prostora tudi za višje rasle odrasle potnike, kupejevsko zaobljena nepomična panoramska streha ne vzame preveč prostora za glavo. Ena redkih pomanjkljivosti, ki me je res nekoliko zmotila, je prav steklena streha, sicer zatemnjena, a brez možnosti senčenja. Visoko julijsko sonce mi je namreč pogosto posijalo mimo sončnih očal naravnost v oči. Prtljažnik je s svojimi 570 litri razkošno prostoren, s podrtimi sedeži pa se ustrezno poveča na 1610 litrov. Na voljo je tudi sredinska odprtina za daljše predmete (brez zaščitne vreče), ki smo ji nekoč rekli vreča za smuči.   

Vse na svojem mestu

Na splošno je treba pohvaliti kakovost izdelave, materialov in ergonomijo, saj ima ta veliki električni križanec tako rekoč vse na svojem najboljšem mestu. Prijetno oblikovan volan se odlično poda v roke in prenaša dovolj informacij s ceste. Ravno prav je odmerjena velikost osrednjega zaslona informacijsko-zabavnega sistema (v testnem primeru infotainment Plus) s prijetno razporejenimi izbirniki v brezhibnem slovenskem jeziku za nastavitev neskončnega števila možnosti tega in onega. V to je vključen tudi radio z odličnim ozvočenjem in zares kakovostnim sprejemom (DAB in FM, med katerima suvereno in skoraj neopazno preklaplja, če slučajno zmanjka signala). Povezljivost s telefonskimi sistemi obeh glavnih struj je zgledna. Posebno pohvalo si zasluži odločitev inženirjev, da nekaj osnovnih nastavitev omogočijo prek dobrih starih klasičnih gumbov, ki jih lahko otipamo, ne da bi odvrnili pogled s ceste. Zanimiv je drsnik na dotik za nastavitev glasnosti pod celotno širino zaslona. Da značilnega Škodinega dežnika, skritega v vratnem panelu, ne omenjamo. Pregovorna češka praktičnost pač.

Zna voziti sam, a tega ne počne rad

Ko smo ravno pri tem. Testni Enyaq je bil opremljen s paketom za pomoč pri vožnji Plus. Ta v povezavi z radarskim tempomatom in številnimi kamerami ter tipali omogoča tako rekoč avtonomno vožnjo. To pomeni, če malce pretiravam, da je praktično nemogoče zleteti s ceste ali se zaleteti v vozilo pred nami med tem, ko denimo na zaslonu iščemo nastavitev za to in ono. Enyaq pelje naprej po cesti skozi ovinke ter samodejno zavira in pospešuje, tudi če popolnoma spustimo volan in noge umaknemo s stopalk. A ne za dolgo. Hitro pokaže zobe, ko najprej opomni z napisom, da je treba prijeti volan, nato z zvočnimi opozorili, nazadnje pa šokira s kratkim, a sunkovitim zaviranjem, da voznika prav strese. In ko je beseda ravno nanesla na ustavljanje. Zavore so zmogljive, niso pa našpičene v smislu, da te že ob rahlem dotiku pedala nalepi na vetrobran. V prvi fazi, ki se zdi nekoliko mehka, se namreč vključi rekuperacija (njena stopnja je nastavljiva z ročko za volanom), za močnejše mehansko zaviranje je treba pritisniti nekoliko globlje.

Dovolj dosega za daljše poti

Pohvaliti velja zmogljivo baterijo z nazivno kapaciteto 82 kW (neto 77 kW), ki poskrbi za zelo soliden realen doseg tudi nad 400 kilometrov (teoretično do 503). Na testu mu nisem posebej prizanašal in sem ga kar živahno priganjal ter se hkrati obilno hladil s klimatsko napravo (varčna toplotna črpalka), tako je dolgoročna poraba znašala natanko 19,9 kWh na 100 kilometrov. Z zmernejšo vožnjo po podeželskih cestah bi jo lahko zagotovo precej znižal. V kombinaciji s hitrimi polnilnicami, ki jih je na voljo vse več, je takšen Enyaq popolnoma primeren tudi za daljša potovanja. Pri 135 kilovatih polnilne moči se namreč prazna baterija do 80 odstotkov svoje kapacitete napolni v le 36 minutah. V tem času boste komaj utegnili v miru spiti kavo. To velja seveda le v idealnih pogojih, a tudi v realnih razmerah pri nekoliko manj zmogljivih hitrih polnilnicah je polnjenje razmeroma naglo.

Testni Enyaq je s svojo vpadljivo barvo pritegnil ogromno pogledov. V času najinega druženja, ki je v celoti minil v Istri, pa je v neposredno bližino na pogovor privabil tudi marsikaterega navdušenca. Čeprav gre za kupejevskega križanca, je to v resnici velik, zmogljiv in udoben družinski avtomobil, nič manjši od svojega brata Kodiaka. Nikar ne dovolite, da vas na fotografijah zavedejo zares velika, 21-palčna kolesa, ki avto vizualno pomanjšajo.

S Škodo Enyaq coupe RS iV, ki ga lahko po velikosti, zmogljivosti in ceni primerjamo denimo z nekoliko bolj špartanskim Mustangom Mach-E, dobite zares veliko avta s solidnim električnim dosegom. Temu primerna pa je tudi cena, ki za osnovno različico stoji pri 65 tisočakih. Testnemu je zaradi različnih bombončkov (med drugim večjih platišč, toplotne črpalke, usnjenega oblazinjenja, vlečne kljuke na električno odpiranje, boljšega zabavnega in asistenčnih sistemov …) narasla za 10 tisočakov.