Dolgo sem razmišljal, ali o Amiju spisati klasični test ali le občutke in tako bo nastala zgodba, saj bi bil test, če bi ga pisali v klasični maniri, obeležen z rekordnim setom rdečih krogcev z minusom. Predvsem zato, ker Ami dejansko ni avto, ampak mestna oblika električne mobilnosti, ki spada v razred, kjer najdemo tudi skuterje in podobno lahkokategorno konjenico, ki se jih vozi z osnovnim AM izpitom od 15. leta naprej. 

2,7-metrska simetrično oblikovana škatlica je zanimivega videza, ne pa tudi pretirano estetskega. Pravzaprav je zrisana zelo špartansko in sprednji in zadnji del ločita le različno oblikovana plastična zaključka z minimaliziranimi lučmi. Plastična lupina iz tiste najbolj osnovne (in tudi trpežne) plastike je navešena na kovinsko kletko (o varih kdaj drugič), zanimiva pa so tudi vrata. Desna se odpirajo klasično, voznikova pa nazaj (čeprav bi bilo bolje ravno obratno). Zakaj, boste vprašali? Zaradi manjših stroškov izdelave, saj so povsem identična na obeh straneh. 

Notranjost je ekstremno špartanska in udobna le za manjše do srednje velike ljudi, če ne je preveč stiskanja nog, za nameček pa je ročica ročne zavore med vožnjo zabita neposredno pod moje desno koleno. Tudi vse ostalo je narejeno z minimalizmom v mislih. Razen zaslončka s stanjem baterije in hitrostjo. Ta je omejena na 45 km/h, kar zahtevajo predpisi. Obvolanska ročica je namenjena smernikom (ki se ne izklapljajo sami), za vklop brisalnikov in po francosko s pritiskom na konec, trobljenje pešcem in kolesarjem. Ker se to v mestih, kjer je Ami doma, pač spodobi (in je pravično).

Nenazadnje je prav pojava Amija tista, ki dela ljudi srečne. Zakaj, sprašujete ponovno? Zato, ker toliko pozornosti ne bi požel niti kak Ferrari. V avtomobilih okrog mene so kazali s prstom nanj, ga fotografirali in imeli nasmeh na ustih. Najboljši avto je tisti, ki dela ljudi srečne. Vrata se odpirajo s potegom pletene zanke in ne s kljuko, je pa pred voznikom cela serija predalčkov, poličk in celo držalo za mobilni telefon – ki sem ga zelo dobro izkoristil za kak selfie in video vožnje. O tem kasneje. Klimatska naprava? Ja, dvižna spodnja polovica šipe v vratih kot nekoč pri Spačku, ali kot bi rekli tam malo spodaj, klima je Tošiba.

Za pogon skrbi drobcen elektromotorček, ki ga napaja baterija, gre pa kot rečeno 45 km/h, ampak bi šel, glede na »cukanje«, ko dosežemo (omejeno) končno hitrost, zlahka še hitreje. Kaj bi to pomenilo za avtonomijo 70 kilometrov in drobiž, ne vem. Za desnimi vrati je običajni 220-voltni priključni kabel, ki bo iz stenske vtičnice avto napolnil v štirih urah. Za vse, ki domujete v hiškah, čisto kul rešitev, za nas blokovce pa večji problem, ker pravzaprav za Amija in njegov običajni kabel ni (ali pa jih je zelo malo) niti javnih polnilnic. Cenim to, da je doseg ves čas realen, četudi je stopalka »za plin« večino časa pa »v tleh«.

Kako pa se ta mini francoska škatlica vozi? Hja, pospeški so čisto električni, kar pomeni, da glede na tehnične podatke sploh niso slabi. Tja do 45 km/h, ker več ne gre. Glede udobja ni treba razglabljati, ker je to mestna mobilnost in udobja – ni. Čeprav solidno velika kolesa, se luknje in podobne umetnine zelo trdo prenašajo na voznika. Z nizkim težiščem je lega glede na visoke hitrosti čisto dobra, za to, da bi ga prevrnili, boste potrebovali še en par rok (zunaj), med vožnjo pa (če se spomnite bedakov v Monte Carlu) z zelo veliko domišljije in trikrat čez mejo namerno. Še ena stvar je zanimiva. V bistvu dve. Volanski mehanizem je postavljen tako, da se kolesa med zavijanjem ne vračajo nazaj v ravno lego kot pri avtomobilih. Tako je v križišču treba volan najprej zaviti v eno smer in ga tudi odviti, če ne boste delali kroge. In drugo, po zagonu s ključem, se smer vožnje (naprej in nazaj) izbira z gumbi levo spodaj pod voznikovim sedežem. Ergonomsko »čudovita« rešitev.

Po prvih kilometrih v mestu sem opazil, da ni dobro biti prvi na semaforju, ker ga pravzaprav kljub prosojni strehi ne vidim in se je treba večkrat zanesti na sosede, sploh če jih izzovemo na »drag race«, kar jih spet naredi srečne. Pa z malo otroka v sebi, tudi mene.

Ami je na voljo v dveh različicah – običajni civilni (z dvema sedežema) in tovorni, kjer je desna stran spremenjena v tovorni del z nekaj poličkami in možnostjo preurejanja le-teh. V imenu avanturističnega preizkušanja sem z Amijem šel v nakupe po tipično 2x2 »kalax« kocko v rumeno-modrega švedskega prodajalca pohištva v Ljubljani. In potem sem se odpeljal domov, vzel avto in šel nazaj še po paket. Težava je v tem, da kljub 400 litrom tovorni Ami ne omogoča prevoza majhnih velikih stvari, pač pa je precej bolj navdušen nad velikim številom majhnih. Kitajskih Alijevih paketkov in vrečic - skratka vse, kar moj poštar Rok »tralaka« naokrog s tistim svojim 20-kilogramskim rumenim Krpan tankovskim biciklom, vidno rdeč v obraz. 

Ste se včasih hudovali nad bedaki, ki parkirajo pred vrati lokalnih trgovin, ker pač vanje ne morejo zapeljati? Ami teh težav nima, če bi hoteli »igrati foksle«, ampak je pa dogodivščina, ko z njim »prituliš« na primer v drive-in pri prodajalcu gradbene opreme po »tavelko« koleno za meteorne vode ali po druge malenkosti. Brez težav bi lahko z Amijem zavijali tudi po sami trgovini ali po domači dnevni sobi. Okreten ta vragec je, brez dvoma. Kdo bi pravzaprav lahko bil njegov uporabnik (ko gledam z očmi tovorne različice)? Nedvomno poštar, 70 kilometrov ima dovolj za celotno sosesko in verjetno s 400 litri prostora ne bo rabil  niti nazaj na pošto po »refil« elektrike in novih paketov. Bo pa preklinjal vstopanje in izstopanje s platneno zanko in ker je med zajetnejšimi, tudi ročno pod kolenom in basanje za volan. Kaj pa svetlo modri dostavljavci pizz in hamburgerjev in drugih reči, ki se jih ljudem ne ljubi kuhati doma?

Večina me je prehitevala po levi, nekateri pa tudi po desni. V poslu, kjer se grebejo za vsako škatlico pomfrita, je 45 kilometrov kak kilometer premalo tudi za tiste z AM skuterji.  Še najbolj bi Ami prišel do izraza v kakem majhnem mediteranskem mestecu z ozkimi uličicami, Piran je eno tako, ki mi pade na pamet, Ljubljana je za tovornega Amija bržkone že prevelika. Vsi Amiji, ki jih danes srečaš, so polepljeni z nečim (čeprav se na tej ABS plastiki bolj slabo prime). V bistvu je Ami odlična oblika promocije in oglaševanja, sploh ker je pozornost (in zapomnjenje) zagotovljena. Iz glave lahko naštejem vse take Amije, ki sem jih videl in kaj je bilo na njih oglaševanega.

Kaj pa spodnja starostna meja za izpit? 15-letnik bi se z njim lahko vozil v šolo in nazaj, recimo. Glede na varnost, ki jo Ami (ne) ponuja, bosta trola in Taxi Ata do pravega izpita za pravi avto bolj primerna rešitev. Za mlade turiste v Ljubljani kot še ena oblika car sharinga je to seveda drugačna pesem, saj je avto (zelo) nezahteven in (zelo) enostaven, le dva sedeža mora imeti.  Podjetnike za »zadnji« kilometer bo seveda navdušil s ceno 7900 evrov brez davka in potem še z nekaj subvencije. 

Zanimivo izkušnjo sem imel tudi s silno tečno sosedo. Ker v garažah pod blokom posedujem »le« dve parkirni mesti, se je Amija dalo lepo stlačiti med testni, moj privatni avto in steno. A to je soseda takoj nesla na nos hišniku, da kako lahko imam tri avtomobile, imam pa le dve mesti – skratka, v slovenski sosedski maniri, vtaknila je svoje njuškalo tja, kjer je ne zanima. Potem, ko je grozila celo s pritožbo upravniku (ker ima sirota le eno parkirišče, drugi avto od njenega "mehanika" pa mora stati pred blokom), smo hitro prišli do spoznanja, da se lahko »samo nekam zaleti« - če bi imela Amija, bi lahko na svoj plac parkirala tri!

Tako kot sosedov skuter, za katerim vsakih nekaj let ostane le debela veriga, privita v tla (skuterjem, ne sosedom), je Ami tisto, kar piše v naslovu zgoraj. Oziroma ni. Oziroma je – po papirjih gledano, AM skuter. Sredinec, draga soseda! Aja, in če približno veste, kake betonske podlage so v teh garažah, potem si predstavljajte tudi moj diabolični nasmešek na licu. Ami ni navit, je pa lahko presneto driftersko zabaven. Lej ga šmenta, ime AMI. Zdaj mi je zabliskalo pred očmi - AM kot AM razred izpita in I, ki bi se kot I lahko prebral tudi električno z E - preblisk.

Vsake toliko časa pogledam tudi med svojo kramo v svojem avtu (skladišču) in najdem marsikaj, tudi kvazi dirkaško čelado. Ideja? Seveda. Ami, čelada, pa občutek, kot da vozim Formulo 1. Z nekaj (precej) domišljije. Formulo 132, recimo. Ampak spet, ljudi delaš srečne in dobrovoljne. Za konec sva ga z našim sodelavcem Gotijem postavila še ob bok največjega Citroena, C5 X. Ami kar izgine iz slike, le 2 centimetra pa je vendarle višji. A kateri je bolj prikupen in zabaven, sprašujete? He, he, ni treba.