Zapečkarski kot smo za praznike, je izlet običajno mišljen kot kuhanček na bližnjem trgu, s sorodniki ali prijatelji, čeprav - vsa čast tistim, ki so se zadnje dneve lanskega leta podali v tople kraje, tudi na drug konec sveta.

Izleti z našimi avtomobili so veliko enostavnejši v toplejših mesecih, pozimi je vse preveč odvisno od vremena in njemu podobnih pogojev. Prva ideja je padla, pojdimo pogledat lučke tja onkraj meje, izkoristimo še dan za nakupe pri severnih sosedih in naredimo nekaj lepih posnetkov Hyundaia Kone na praznični Avstrijski Koroški in v Celovcu. Tudi zato, ker je pri nas še državni praznik, Avstrijci pa že pridno delajo, na naši strani je vse temno pod oblaki, za Karavankami pa se kaže modro nebo.

S Kono smo splezali čez Ljubelj in se na drugi strani spustili v Dravsko dolino, pokrito z – meglo, tisto iz palčka Smuka, da bi jo lahko rezal. Da o tem, da jo je avto, pred tem opran za poziranje, skupil v prvi senčni legi z mokro cesto. Izlet v Celovec se je sfižil, kot se je le lahko. Še najbolj zanimiva je bila primerjava našega in njihovega istoimenskega trgovca, a o tem kdaj drugič (kje je kakovostnejša in tudi cenejša roba, si lahko mislite).

Če ne gre prvič, gre pa ...

Poskus številka 2, dober dan pred iztekom čudnega leta triindvajsetega, je nastal po naključju. Pojdimo iskat sneg, ker pri nas pač vlada nekaj, kar je kvazi posledica kvazi globalnega segrevanja (včasih smo tudi temu rekli zima). Če ga ni v dolinah, ga je v visokogorju, spet pri naših sosedih. Tam, kjer se Drava prelije v Slovenijo, se nekaj lučajev od meje začne Labotska dolina. Po njej teče reka Labotnica, ki izvira tik nad dolino Mure in Zeltwegom, že skoraj na Avstrijski Štajerski. Na obeh straneh doline se sta dve masivni alpski pogorji, ki potekata v smeri sever – jug. Zahodna je Svinja planina (pa ne po pujskih, pač pa po tem, da so tam kopali svinec, čeprav so sosedje potem nekoč to prevedli prav v Saualpen … pa smo pri pujskih). Na vzhodni strani so Koralpe, priljubljena točka za smučanje, veriga pa se konča prav s 1522 metrov visokim Košenjakom na slovenski meji nad Dravogradom.

Še po nečem je znana ta nesrečna Labotska (Lavanttal) dolina – da je slovenski del prebivalstva v njej precej zanemarljiv, že v času plebiscita 1919. Avstrijci so ta skrajni vzhodni del Koroške med Dravo in na obeh straneh Svinje planine uspeli stlačiti v cono A in skoraj 90 % za Avstrijo je potem prevagalo tudi na skupni rezultat v Coni A, kjer je svet južno od Drave večinsko glasoval za Jugoslavijo, vključno s Celovcem. Ampak ja, danes v tem področju spet živi veliko Slovencev, ki so se tja preselili s trebuhom za kruhom iz naše strani meje.

Dolina zanimivh krajev, Slomška in megatunela

Široka dolina, po kateri vsako leto potujemo tudi na dirko F1 v Spielberg, ima kar nekaj znanih krajev. Takoj za mejo je Labot (Lavamund), potem Sv. Pavel (St. Paul) s svojim veličastnim samostanom in gospodinjsko šolo, ves čas pa je desno od ceste visok breg, na vrhu posut s svežim snegom, medtem ko je nižje že vse skoraj v pomladansko zelenih odtenkih. Naprej od Sv. Pavla gre trasa nove Koralmske železnice, ki povezuje Celovec z Gradcem in bo 2025 potovanje s treh ur skrajšala na 45 minut. S Kono smo se ustavili na velikem terminalu, ki je že zgrajen, čeprav proga v celoti še ni prevozna. Najbolj fascinantni odsek koridorja med Baltikom in Jadranom se začne prav tam in gre pod Koralpami, 27-kilometrski predor Semmering.

Naslednja postojanka je Sveti Andraž (Sankt Andra) sredi Labotske doline. Majhno mestece je znano po nečem drugem – 1859 je škofijo od tam v Maribor prestavil prav Anton Martin Slomšek in pod njo združil velik del slovenskega življa. Ker se glavna opatija skriva za zidom, je dovolj portret pred baziliko Marije Loreto, za katerim je še frančiškanski samostan. Čez nekaj kilometrov sledi največje mesto v Labotski dolini, Volšperk (Wolfsberg). Z 280 km2 je 4. največja občina v Avstriji in daje precej zaspan občutek, naslanja se na lesno industrijo, od tu pa je tudi dirkač Patrick Friesacher, ki je dirkal tudi v F1. Sneg pa se še vedno skriva le na vrhu obeh alpskih masivov.

Zadnji dom Oskarjevca

Za Volšperkom se dolina hitro pretegne v sotesko z vasico Franeče – Sv. Gertruda, kjer imajo veliko papirnico in zelo star plavž. Nekaj kilometrov zatem pa zavijemo desno navzgor v ozko gorsko dolino. Naš cilj je vasica na vrhu Koralp, Pratnik (Preitenegg). Na 1000 in nekaj malega metrih živi skoraj 1000 ljudi, ki jih le lučaj severno na civilizacijo z viaduktom spomni avtocesta Celovec – Gradec. Čudovit razgled na Svinjo planino in proti vzhodu štajersko hribovje pripada še marsikateremu bližnjemu zaselku, a Pratnik je poseben še v nečem, kar je bil tudi razlog obiska. Sredi vasice, kjer verjetno vidijo slovenske tablice le pomotoma in potem vsi rahlo izpod obrvi opazujejo prišleke z juga, ki so zmotili njihovo idilo, smo parkirali Kono pred mestno hišo (tako piše na napisu) ali vaškim domom. Na drugi strani glavne ceste skozi vas je cerkev Sv. Nikolaja, obkrožena s pokopališčem. Na severni steni med dvema cipresama stoji skromno leseno obeležje, kjer sta pokopana Maria in Maximilian Schell, avstrijsko-švicarska igralca, skupaj z njuno mamo, gledališko igralko, Dunajčanko Margareto Noe von Nordberg.

Maria Margarethe Anna Schell (1926 – 2005) je bila ena največjih zvezd nemške kinematografije v petdesetih in šestdesetih letih. 1954 je za vlogo v vojni drami Zadnji most v Cannesu dobila nagrado za najboljšo igralko. Njena zadnja leta so minila v slabem zdravju. 1991 je skušala narediti samomor, sledilo je več infarktov. Zadnjič se je v javnosti pojavila 2002 na premieri dokumentarca Moja sestra Maria, ki ga je posnel njen brat, oba sta za delo dobila nemško nagrado Bambi. Zadnji dve desetletji je živela na družinskem posestvu v Zgornjem Pratniku, skupaj z mamo. Umrla je 26. aprila 2005 zaradi pljučnice, stara 79 let. Še bolj znan je njen brat, Maximilian Schell (1930 – 2014). 1962 je prejel Oskarja za najboljšega igralca v filmu Sojenje v Nurembergu (1961). Njegov in Marijin oče (imela sta še brata in sestro, manj znana igralca) Herman Ferdinand je bil švicarski pesnik, pisec in lekarnar. 1938 je družina po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu prebegnila v Švico.

Poznali ste ga bolj kot si mislite

Filmi Maximiliana Schela so imeli največkrat tematiko druge svetovne vojne in nacizma. Ker je tekoče govoril angleško, je bil tudi najbolje plačani nemški igralec v Hollywoodu. Igral je v filmih Vojna simfonija (1968) s Charltonom Hestonom, Primer Odessa (1974) z Jonom Voightom in sestro Mario Schell, pa Mož v stekleni kletki (1975), Arnhemski most (1977), Železni križ (1977) in Julia (1977). Za Stekleno kletko in Julio je bil še dvakrat nominiran za Oskarja. V dnevniku Anne Frank (1980) je igral Anninega očeta. Bil je tudi Peter veliki v istoimenski televizijski seriji in Lenin v seriji o Stalinu (1992), za to vlogo je dobil Zlati globus. Iz zadnjega obdobja pa se ga boste zagotovo spominjali po apokaliptičnem filmu Poslednji udarec kot odtujenega očeta Tee Leoni, s katero na plaži skupaj dočakata padec asteroida. Z rusko igralko Nataljo Andrejčenko je imel eno hčerko, Nastassjo. Maximilian Schell je umrl 1. februarja 2014 v Innsbrucku zaradi pljučnice. Na njegovem pogrebu v Pratniku so se zbrali številni nemško govoreči igralci in filmski delavci in deželni glavar Koroške, Peter Kaiser.

Čez slab mesec bo torej minilo 10 let od smrti tega velikega avstrijsko-švicarskega igralca, ki je dobil Oskarja že za svoj drugi posneti film. Skupnost v Pratniku ima na vaškem domu njegovo sliko in v avli posebno vitrino z njegovimi priznanji in življenjepisom.

Travniki so še zeleni

Tudi travniki na višavju severnega pobočja Koralp so bolj kot ne zeleni, je pa zato cesta iz doline v celodnevni senci, kjer se kristali pomrznjenega in nedotaknjenega snega čudovito bleščijo v redkih žarkih, ki tu in tam dosežejo to sotesko in če ne drugega, je odkrivanje novih krajev, povezanih z velikimi ljudmi in čudovitimi panoramami, slabih 50 kilometrov od slovenske meje, lahko zanimiv in lep prednovoletni izlet. Korejski križanec v svoji hibridni različici je pomalical 5,9 litra na sto kilometrov, brez da bi videl avtocesto, ampak tam zgoraj pri sosedih tik za mejo se tako ali tako ne mudi nikomur.