Hyundai Ioniq 6, še eden izmed električarjev? Že pri odpiranju vrat, najkasneje pa takrat, ko se vanj usedete, vas prevzame občutek, da s tem avtomobilom pri Hyundaiju mislijo popolnoma resno. Resno pomeni avtomobil na najvišjem nivoju, z odličnimi lastnostmi v vseh kategorijah.

Še najtežje delo so imeli oblikovalci zunanjosti. Nizek sprednji del zaradi odsotnosti bencinskega agregata spredaj naravnost sugerira uporabo oblikovnih elementov kot pri avtomobil z zadaj nameščenim agregatom. Koga bi si najraje narisali v domačo garažo, če ne nemške legende. Tu so si morda sposodili zadek, kjer široka letev z lučmi, položen pokrov in spojler ne pustita prav veliko dvomov. Kocke so Hyundaijeve. Najdete jih povsod, od luči do volana. Avtomobil ni mersko podcenjen, niti po dolžini s 4855 milimetri, še manj po širini s 1880 milimetri, nataknili so mu dovolj velike pnevmatike in ga umestili v višji razred. Edino, kar je pomenljivo, je dejstvo, da v tem zadnjem času niso dobri samo Korejci. Kitajci jih z novimi znamkami in prestižnimi električnimi modeli še kako lovijo.

Posebno noto čutimo tudi znotraj. Usnje je nekaj razredov višje kakovosti, kot smo vajeni v enostavnejših hišnih modelih. Kombinacija stikal in matiranega laka, svetle notranjosti, velikih in kakovostnih zaslonov, z zelo dobro končno izdelavo izžarevajo natančno to. Prostornost Ioniqa 6 ni vprašljiva. Četudi ima močno prirezano streho sta zadaj sedenje in vstop udobna. Ponudba električnega odmika in primika sedežev za lažji vstop in izstop, sedežne ventilacije, visokega udobja, vzvratna ogledala s kamerami so še pika na i.

Vseeno so si pri Hyundaiju privoščili nekaj posebnosti. Stikala za stranska stekla so vgradili samo v sredinsko konzolo. Na vratih ostaja samo upravljanje odpiranja. Gretje in hlajenje avtomobila si potniki olajšajo z nekaj dodatnimi stikali in zaslonom, ki so na pravem mestu. Distribucija in način delovanja nista odvisna samo od predstave na velikem centralnem zaslonu. Za vse bolj natančne nastavitve skrbi dovolj zapleten in docela logičen sistem menijev na že omenjenem centralnem zaslonu. Deluje kot podaljšek tistega izpred voznika. Pri podajanju informacij se naravno dopolnjujeta. Voznikov je oblikovno naslonjen na znan Hyundaijev način dveh krogov, ki vztrajata tako pri predstavitvi voznih podatkov kot tudi stranskih kamer pri menjavi pasov ali zavijanju. 

Pri prvem pogledu nanj začutite natrpanost, kar pri sodobnih avtomobilih ni nič neobičajnega. Seveda se moramo vozniki na to navaditi, saj želimo vedeti kako deluje stopalka za plin (brez zaviranja ali vožnja z eno stopalko), pri elektriki nam doseg pomeni več kot samo približna ocena polnosti posode za gorivo. Potem nas čaka kup zakonsko ali varnostno urejenih informacij, na primer o pasovih v avtomobilu in zadnji omejitvi hitrosti. Vsekakor je bolje, da so na enem mestu, ne pa razmeščene po strehi avtomobila. Poseben sklop stikal so namestili še na levo stran volana. Te uporabljamo redkeje in so lahko tam. 

Armaturna plošča je kljub stikalom videti čista, pospravljena, reže za zračenje so organsko vtkane v njeno strukturo. Na obeh vratih so uporabili plastiko, ki je za spremembo ekološka. Rebra so osvetljena, debel pas med svetlobo spodaj in zgoraj pa predstavlja mreža za zvočnike. Zvočna kulisa je nadvse prijetna, čeprav se nismo znebili občutka, da polna glasnost vseeno pazi na naš sluh. Zvok je čist in prijeten, v najvišjem območju pa ne izredno ali izrazito glasen. Za ene prednost, za druge slabost. Volanski obroč bomo opisali kasneje, za njim so nameščena že omenjena stikala za uravnavanje odločnosti zaviranja, ko spustite stopalko za plin.

Ni jih bilo malo, ki so se spraševali, če je pod zadnjim pokrovom dejansko agregat. Tako zelo dobro so Hyundaijevi oblikovalci uporabili priznano kombinacijo oblikovnih prvin. Prtljažnik je sicer limuzinski ali kupejevski, kjer se odpira zares samo pokrov brez stekla in z visokim robom, a še z uporabno prostornino. Nekaj prostora pa je tudi spredaj v tako imenovanem frunku. Ta je zaščiten pred nesnago, okolica pa je bolj odprta in ni popolnoma pokrita s plastiko. Kar tudi navsezadnje ni tako slabo za dostop do ostalih delov avtomobila.

Vrnimo se na bivanje štirih ali celo petih potnikov. Edini del, ki ni optimalen je del strehe zadaj, ki onemogoča preveč ležerno opletanje glave pri vstopu. Na svetlem usnju se bodo potniki počutili kot v bistveno dražjem avtomobilu. Ioniq 6 jim ponuja tudi vrsto USB priključkov, učinkovito prezračevanje in gretje sedežev. Spredaj je sredinska konzola precej široka. To je del, kjer so poleg že omenjenih stikal za stranska stekla namestili tudi nadzor nad zaklepanjem in samodejnim zaviranjem v klancu. Na robu sedeža sovoznika so dodatna stikala za prilagoditev sedeža pri večjih prostorskih zahtevah. Prostora za odlaganje je vrh glave dovolj, pod sprednjim delom sredinske konzole, med sedežema in v vratih. Pohvaliti moramo še brezžični polnilnik, ki dejansko deluje z vrsto različnih telefonskih modelov. 

Vzvratna ogledala ali kamere? Izbira je vaša, predlagam kamere, avto je enostavno videti bolj sodoben. Veliko kritik smo slišali na račun izvedbe kamer na stranskih vratih. Oblikovanje je samosvoje, deloma prosojna plastika, ki odkriva drugo plastiko. Kamere tudi same po sebi niso tako majhne. Vseeno, pogled nazaj preko zaslonov res zahteva malo privajanja, a hitro pride v kri. Lažje je oceniti oddaljenost mimovozečih s črtami, ki jih ponuja programje. Težje pa je oceniti stvari pri parkiranju. Opozorilo na vozilo v mrtvem kotu je bolj naravno, ker je enostavno bližje kot so lučke v stranskih ogledalih.

Polnjenje Hyndaija Ioniqa 6 smo večinoma izvajali preko bateriji prijaznejših počasnih polnilnic, kjer na primer iz 66% in okrog 270 kilometrov dosega po 2 in pol urah napolnite do konca (100%) in pred vami je okrog malo manj kot 450 kilometrov dosega. Govorimo o Ioniqu 6 z večjo baterijo in štirikolesnim pogonom in pri relativno hladnem vremenu. Verjamemo, da se doseg precej dvigne, ko se dvignejo tudi temperature. Tehnično je ob 74  uporabnih kWh (77,4 kWh) in odlični aerodinamiki. Ioniq 6 podpira do 200 kW polnjenje, čisto tehnično še kakšen kW več. To pomeni, da pri zahtevnih lastnikih lahko računate na okrog 15-20 minutno polnjenje od minimalnega dosega (10%) do nekje 80%.

Ravno aerodinamika je tista, ki je po zagotovilih s Hyundaija narekovala obliko in precej tehničnih pripomočkov. Omenimo le aktivno odpiranje hladilnih loput, ki jih vidite na prednjem delu avtomobila. Pri podrobnem pregledu najdemo tudi obilo aerodinamičnih dodatkov v obliki krilc in zaključkov. Poglejte ob rob koles in na zadek. Aerodinamični količnik Ioniqa 6 je boljši kot Teslin (model 3). Sodeč po podatkih na testu, je mogoče udobno voziti tik pod mejo dvajsetih kilovatov na sto prevoženih kilometrov. Testna povprečja so se gibala med 16 in 24 kWh na 100 kilometrov. Naš testni Ioniq 6 je imel štirikolesni pogon z motorjema na obeh oseh, pri bateriji pa tako ali tako nimamo izbire, ker nam ponujajo samo večjo, kar je navsezadnje logično.

Upravljanje z energijo je enostavno, od nadzora nad hitrostjo in močjo delovanja klimatske naprave, do informacij kako ste porabili odstotke polnitve. Načrtovanje poti s pomočjo vgrajene navigacije potrebuje kanček pozornosti, da se navadite na Hyundaijev način upravljanja. Vem, z naslednjim stavkov bom marsikoga razočaral. Teslin vmesnik je vseeno jasnejši in bolj podoben temu, kar nam nudijo ostale neavtomobilske programske rešitve. To je vodilo, ki bi ga morali imeti vsi izdelovalci avtomobilov.

Z 239 kW največje moči in več kot 600 Nm navora Ioniq 6 zmore doseči sto kilometrov v 5,1 sekunde. Precej starinski način pojasnjevanja, da je ta zelo hiter avtomobil, vseeno pa ni najhitrejši. Največja moč je pri tako velikih številkah v realnih razmerah malo manj pomembna. Pomembnejše je podajanje moči in izmenjevanje med prednjo in zadnjo osjo. Ioniq 6 to sporoča s posebnim prikazom, kjer vidite, kako je v določenih razmerah v dejaven pogon avtomobila vključena sprednja ali zadnja os. V praksi pa ustreznost tovarniških nastavitev vidite na snegu ali celo ledu. No mi teh izkušenj, vremensko pogojeno, nismo imeli.

Od tu lahko takoj preidemo na vožnjo. Sam volanski obroč z dvema prečkama sugerira avtomobil za udobno vožnjo. Njegov odziv res ni oster, ponuja pa pravšnjo količino natančnosti, da vožnja po podeželju ni napor. Na takšni cesti odkrijete še drugo odliko tega električarja. To je nadvse dobro nastavljeno vzmetenje. Poligon, kjer električarji (še) ne blestijo. Avtomobil je nasploh nižje pri tleh kot nekateri konkurenti, vzmeti in blažilniki pa delajo natančno to, kar jim piše v imenu. Blažijo nihanja in vpijajo energijo nepravilnosti na cesti. To počno izjemno tiho, celoten avtomobil daje vtis premijskega izdelka. Ste poskusili Ioniqa 5? Šestica je dejansko boljša na vseh podlagah. Da o večini ostale konkurence niti ne govorimo.

Kockasti Ioniq 6 se zdi bolj samosvoj in vozniku na kožo pisan avtomobil kot brat z manjšo številko na koncu. Kljub samosvojosti obvlada družinsko vožnjo. Doseg je dovolj dober, poraba ni prevelika, avtomobil je videti odlično in sosedje bodo dolgo ugibali katera nove znamke je. Vožnja je popolnoma neutrujajoča, če odmislimo predpisane dodatke z opozorilniki za to ali ono. Nasploh daje občutek izjemne kakovosti, prostornosti in premore vrsto dodatkov o katerih bi lahko govorili še dolgo potem, ko še zadnji spletni bralec zaspi ob zaslonu. Prva izbira? Zagotovo na prvih treh mestih za družinski električen avto. Tudi zaradi cene, ki ni majhna, ni pa astronomsko visoka.