Mladi Britanec je moral že do zdaj veliko žrtvovati za uspeh. Na prvi pogled je imel sicer lepo otroštvo: potoval je po vsem svetu, se aktivno ukvarjal s svojim hobijem in tekmoval z najboljšimi v svoji starostni skupini. A vse ni samo rožnato. Že kot fantič se je moral preseliti v Italijo, kjer je pri 16-ih postal član Ferrarijeve akademije.

 »V začetku so bile le malenkosti, na primer zamujen čas s prijatelji ob vikendih. Nisem imel časa za druženje z njimi, saj sem v kartingu vozil 40 do 45 dirk letno. Velikokrat sem bedel pozno v noč in šel naslednji dan v šolo povsem nenaspan,« se spominja svojih začetkov.

A to še ni bilo tako hudo. Ko se je kot dirkač razvijal in napredoval, je pred štirimi leti odšel v tujino in je moral zapustiti družino in prijatelje. »Zelo sem jih pogrešal. Spraševal sem se, koliko si sploh želim tega. Koliko žrtvovanja bo potrebnega? Na nekaterih točkah sploh ni bilo luči na koncu tunela. Takrat je bilo težko obdržati motivacijo. Osamljenost je resna težava v vrhunskem športu, saj imamo tako natrpane urnike, da drugi ljudje ne morejo biti z nami. Zdaj že vidim svetlobo na obzorju in hvaležen sem preteklemu sebi, da sem vztrajal,« je zaključil 19-letnik, ki bo prihodnjo sezono vozil za Haas ob Estebanu Oconu.