O tem, kako se je vse skupaj začelo in kaj vse smo počeli v teh 25 letih, bi lahko napisali knjigo. Morda jo celo bomo, tako po poglavjih, ker prigod, smešnih, čudnih, pa tudi žalostnih, je kar nekaj. Zato pa nas berete 25 let. 

O glej, web!

Avtomanija je nastala kot prva spletna stran, namenjena avtomobilizmu, pri nas. Pravzaprav je postala »odvrtek« (spin off) F1 Magazina (ki je pozneje postal del Avtomanije) ki je še leto starejši. Pa tudi F1 Magazin, ki je nastal avgusta 1998, je izšel iz nekih kultnih spletnih strani, Grand Brix imenovanih. Te pa so nastale 1996 kot trolanje (takrat te besede še ni bilo) F1 in Mirkota Ališiča. Takrat je večina ob besedi internet mislila, da je to nekaj z oddelka zelenjave v trgovini.

V času, ko sva s faksom bila bolj sovražnika kot prijatelja, smo tako ljubitelji F1 naredili pravo spletno revijo F1 magazin, dolga leta pred raznimi listalniki in online PDF. V tisti nulti številki, ki je geneza vsega, je naš Dottore (Dr. Jure Urbančič) spisal premiero Alfe 166, kolega in sošolec Tedi (Tadej Visinski) pa nekaj o Golfu (ker ga je pač vozil). To so bile tudi prve objave o avtomobilih na slovenskih spletnih straneh, če odštejemo moj nesrečni homepage s podstranjo moje Alfe že 1996. Ali kot je takrat v sobotni prilogi zapisal Marko Crnkovič – »Nek študent predstavlja sebe, svojo punco in avto«.

No, tako je ekipa zanesenjakov delala F1 magazin, po nekaj številkah pa je iz tega nastal tudi prvi novičarski portal pri nas (!). Pop TV ali RTV SLO sta sledila nekaj mesecev za nami. Ampak kje je tu Avtomanija? Pridemo do tja.

Do Avtomanije čez neko revijo

V času F1 magazina sem že pošteno zajadral v novinarske vode, pisal sem za Anteno, se mi zdi, pa nekaj za Grand Prix in Ališiča, nekako pa je nanesla priložnost nekje pomladi 1998, da sem potem – ne spomnim se več, veste, pri petdesetih (mojih) je 25 let kar dolga doba, pa imam drugače fotospomin – naletel na človeka Silva Mateliča (že pokojnega), urednika revije Avto+Šport in takratnega lastnika, ki mu žal ne vem več imena. Od nekdaj edine alternative Avtomagazina z z ačetka devetdesetih ni ostalo veliko, sem pa se kot mlad talentiran mulc tja verjetno naslikal za pisanje Formule 1. In potem je Matelič, ki je bil tak smešen možakar, mene mulca vzel s sabo k parim uvoznikom, kjer me je predstavil kot novega sodelavca, tudi legendarnemu Bojanu Prosencu. Do njega še pridemo, ker je bil tudi ključen možakar. No, spomnim se takrat tisto pomlad 1999 avtomobilske testne flote na Avto+Športu – Matelič, ki je rekel, da je star, je vzel Astro, meni pa je podtaknil pri Renaultu vzet kovinsko zelen Megane Cabrio. O ja, kaj narediš s svojim prvim testnim avtom? Nič, pelješ se v domače kraje in pri 10 majskih stopinjah voziš kolege z odprto streho in dežniki, ker je pač tisti dan deževalo. Posledice, zdravstvene, so seveda sledile, a so za zgodbo nepomembne.

Potem je v naslednjih mesecih revija pošteno zabredla in okoli novega leta, ko smo že nekaj mesecev ustvarjali F1 magazin, šla pod vodo, če ne bi prišel novi kupec, podjetje Morgan, ki je vse skupaj nadaljeval. S celo serijo nove ekipe smo imeli ustanovni sestanek v nekem modnem lokalu ob Ljubljanici in tam je potem novi lastnik, Stane Kos, ki ga boste poznali zdaj z RTV in športa, razlagal, kako bo vse drugače, kako bo zdaj firma večna, zato ji je ime Morgan (ker  je tudi ta znamka večna), prišli so novi fotografi, Dani, Hribči, Balki, pa dekle po imenu Manca, ki je postavilo prvi dve ali tri številke. Dizajn revije je sestavil sam arhitekt Igor Ribič, ki ga poznate bolj kot Ribiča Pepeta. Tako.

Gremo mi po (na) svoje!

In potem smo se šli naslednje leto Avto+Šport. Mladi nadobudni novinarji, vsi talentirani, smo delali, šef pa je seveda poskrbel, da smo dobili kako drobtinico. V tej zgodbi je tudi slavni modri Peugeot 406 in izlet v Spa z Mihelco in »agož, agož« ukradenem s parkirišča tistim avtom. Večinoma smo novinarji vozili testne avte, malo pa so šli tudi po šefovi privatni sferi in tako smo včasih za brezveze pešačili. In potem je v to zgodbo prišel Pirko (Peter Pirkovič), eden od obeh stebrov Avtomanije.

Tudi on je bil eden od ljudi, ki so nekaj pisali za A+Š, a ker je bil z Obale (v resnici iz Križa pri Sežani) in je delal na radiu Capris, je tudi vozil nekaj avtov. In ker je imel včasih kakega preveč, mi pa kakega premalo, je nekega dne, čeprav ga še nisem niti osebno poznal, ali pa komaj, vmes posegla usoda. »Pirkovič ti bo dal avto,« je rekel Kos in tako mi je, ko sem vrnil nekaj, spet ne vem več kaj, na takratni Autocommerce, visoki in močni blondinec tja pripeljal Škodo Felicio. Bil sem celo nekaj jezen v sebi, kaj imajo ti ljudje za vozit naše avte, a seveda je bila resnica drugačna. No, potem se je taisti Pirko celo poletje družil z nami in ker je Avto+Šport še enkrat ponovil svoj prosti pad, še bolj direktno in avtov ni bilo in bilo, čeprav so bili, je prišel čas za naslednji korak. In to kakšen.

Tam na Kodeljevem v neki podstrešni sobici

F1 magazin je takrat že bil spletni portal na svoji domeni, jaz pa sem še vedno nekaj sodeloval s firmo sošolčevega očeta, Kivi iz Slovenj Gradca, kjer smo imeli tudi server za F1 magazin in emaile. Nekega pozno poletnega dne, 22. avgusta 1999 smo v podstrešni sobici stanovanja na Kodeljevem v Ljubljani sedeli moj cimer Ekart, pa moja malenkost in gostujoči Pirko. Vroče kot pri norcih, še danes se spominjam slike. V bistvu je bilo stanovanje že na pol prazno ker smo odhajali in se selili vsak na svoj konec, jaz na primer sem začel epizodo 15 let Fužin. No, sedeč na tistih posteljah je padla debata, kakšno sranje je ta Avto+Šport, denarja ni, (mislim, da sem takrat celo postavljal revijo ali pa bil vsaj tehnični urednik, ker smo v tiskarno nosili kilo CD-jev s postscripti), avtov ni, prihodnosti ni. In tako je padla ideja, glede na predispozicijo F1 Magazina in lastnega znanja o webu, da naredimo še kar avtomobilski portal. In je padla roka, ime smo potegnili kar iz tega, ker smo se tik pred tem pogovarjali, da smo sami manijaki na kupu (in preden sem sploh pomislil, da to ime kot rubrika nekje že obstaja) in tako je nastala – okoli 14. ure popoldne – Avtomania. Ja, brez J, in ker nam je po nekaj letih poudarjanja, da ni J, šlo že pošteno na živce, smo potem končno čez 10 let dodali še J. 

Kaj zdaj? Enostavno, ata direktor Kivija, Milan Visinski, ki je, ne vem zakaj, verjel v nas čudake in celo to, da bomo nekoč nekaj vredni (kar mi nismo), je za nas registriral domeno Avtomania (brez J) in na serverju smo odprli še en virtualni sajt, postavili gor bazo v Accessu, mojo kodo v ASP in moj dizajn. Logotip? Kocke in pisane črke, bog se me usmili. In potem smo začeli pisati novice in dajati na splet. In nastala je Avtomani(j)a. Kmalu še nekaj manij in magazinov, ko smo hoteli biti megalomanski (rally magazin, motogp magazin, motomanija, tehnomanija, mobimanija, slosport…). Zvrstila se je cela serija ljudi, ki je šla skozi naš proces in ostala v poslu ali našla svoj drugi prostor v poslu. O njih bomo kot feljton pisali v naslednjih tednih in mesecih, ampak jedro iz prvih let je pa le jedro – Dottore, Konig, Speedy, Mihelca, Reven, Natko, Newsman (Vrbnjak), Košo, Dino, GrP, pa potem novinci od Matica, Klemenkota in naše ultra naporne Urše, ki se gre (včasih) tudi »babji« portal Njen avto. In seveda večni satelit foto Videk, ki skrbi, da umiramo od smeha.

Od beguncev do resnih novinarjev

Skočil bom še malo nazaj na Avto+Šport. Od tam sem se poslovil z lahkim srcem, vmes sem prevzel službo tehničnega urednika pri Magu (službo je ob puntu in odhodu predhodnika zrihtala teta Špela Predan, ki je moja glavna "odkriteljica"), Pirko pa je potem za to legendarno pseudo desno revijo pisal avtomobile. Zlati časi strogega metodičnega šefa Danila Slivnika. Naučil nas je marsikaj. No. Avto+Šport  je potem ostal tam nekje zadaj v meglici, od tam so izšli enako obupani nad razmerami še drugi naši novinarski kolegi iz enakih razlogov, omenil bom dva; Miloš Milač (Finance) in Miha Merljak (Siol in pozneje RTV SLO). Kot bi se nekaj čudnega sestavilo, prav dva dni nazaj sem v svoji lokalni trgovini srečal Staneta Kosa in mu povedal, da gre le njemu zahvala, da je nastala Avtomanija. Ajde, avte smo pisali že prej, ampak kot je bil Gavrilo Princip usoden za 1. svetovno vojno, tako je bil Stane za nas. 

Kako daleč nazaj lahko seže spomin? Do začetkov, le gradiva je bore malo. Se pa najde. Zahvaljujoč Wayback Machine web arhivu smo celo dobili nekaj zgodnjih posnetkov strani. Saj originali so še nekje na CD-ROM nosilcih, a ni časa, da bi jih izbrskali. Morda jih nekoč bomo.

Pisanje za mnoge

Kaj je sledilo potem? Pirko in jaz na Magu, Mag je… glej si ga no, ravno takrat zabredel in ga je kupil Salomon. Tako smo se znašli v isti hali z Ekipo, križankami in še čem. Na tak način smo potem zelo hitro kako leto pozneje pisali avte za Ekipo enkrat na teden (kako je »spoštovani,spoštoooovane! Urednik nalil dizla v bencinsko testno Kio, kdaj drugič), potem smo postali 8-stranska barvna priloga, pa nehali s tem in nekje pred 16, 17 leti je Avtomanija postala tudi prvi in do zdaj edini slovenski avtomobilistični tednik, ta del si zasluži posebno poglavje.

Ves čas nas tepe, da smo bili daleč pred svojim časom, želeli bi si, da bi šefi znali razumeti tudi naše ideje in znanje, ne le uporabljati naše pisanje. Večji kot je sistem, bolj je neučinkovit za dobre ideje. Takrat na začetku smo napovedovali, da bo internet kot medij zmagal in povozil ostalo. Smejali so se nam. Prekleto, kako sovražim, ko imam prav. 

»Midva imava eno tako epohalno idejo«

Eden od ključnih, da ne rečem, usodnih korakov, je bil tudi pozitiven odnos uvoznikov, predvsem ljudi na PR mestih. Nekega dne okoli preloma v leto 2000 sta dva lika uletela v pisarno v zgradbi Slovenijalesa v Ljubljani k omenjenemu Bojanu Prosencu z »epohalno idejo«. Prav ta izraz je bil uporabljen. Vse ostalo je bila potem zgodovina, pa čeprav smo jih kdaj od Bojčija tudi slišali, tudi po krivem.Eden podobnih je bil tudi Sadko Mezgec, dolgoletni PR predstavnik za Citroen v Sloveniji. Veliko lepega in zanimivega smo doživeli z njim. Zelo rad je imel svoje delo in nas. Bil je profesionalec v pravem pomenu besede. Spomnim se prvega stika z njim leta 1999, ko smo se pri njem najavili na sestanku. V Kopru. Prestrašeni mulci smo vstopili v pisarno, sledil je kratek uraden pogovor in že je imel odrto beležko s testnimi avtomobili. Ponudil nam je v test Saxoja VTS in Xsaro. Oba za 14 dni. Nam se je smejalo. Sadko, kapo dol. In še enemu pomembnemu človeku se je potrebno zahvaliti, da nas je sprejel. Bogdan Žvanut, direktor MMS ali drugače Mazda v Sloveniji.   Bili so še drugi, Mateja z Land Roverja, Sabrina s Porsche Slovenija, Slavi z Opla, Pulona (Polona z Opla), pa Milica prav tako iz Opla, Debie s Fiata, Alenka s Peugeota, Azer s Kie… nekako smo daleč pred svojim časom pokazali na to, kar je danes edina realnost. Pravih avtomobilstičnih revij razen Avto Fokusa ni več, vse ostalo so digitalije. Preživeli smo tudi veliki papirnati Avto Magazin, praktično smo zdaj, če odštejemo tistih nekaj avtomobilskih rubrik v časopisju, ki je tudi v četrtem stadiju, najstarejši slovenski (kontinuirani) avtomobilistični medij (ki ni menjal lastnika, imena ali medija). Še vedno pa smo pridni. Z vsebinami opremljamo tudi dnevnike Primorske novice, Večer in Svet 24 in tednika, revijo Mag in vikend izdajo Večera, Večer v nedeljo. In seveda tudi tamkajšnje splete. S skupnimi številkami, smo največji pri nas.

25 let pozneje, četrt stoletja, je Avtomanija še tu in bo še kar nekaj časa, dokler bo elektrika, internet in mi. Počasi lezemo proti petdesetim, od core teama zmagal bom jaz čez 189 dni. Mi je žal za to pot? Včasih. Sem srečen? Sem, to mi je bilo usojeno, pa ne samo meni, nam vsem. Avtomanija ni bila le ideja in ljubezen do avtomobilov, Avtomanija je dala Avtomanijake, posebno sorto ljudi, ki so tudi prijatelji, ne le sodelavci. Nekaj je moralo biti odločeno v zvezdah. Nekaj smo morali delati prav.

Izkoristil bom priložnost, da se zahvalim vsem, ki so kakorkoli in kadarkoli pripomogli k tem veličastnim 25 letom in vsem, ki bodo pripomogli k naslednji petindvajsetici. Kaj ste nori, pri 75-ih bom pisal avtomobilske novosti? Čisto za konec iskrene čestitke naši ekipi, da se, čeprav se včasih stepemo, pošljemo tja, kjer sonce ne sije in tako ali drugače podjebavamo, drži skupaj in da smo to, kar smo. That's life! Zdaj se mi je utrnila tudi solza.

Aja … bedak, skoraj bi pozabil! Saj ne.

Velika zahvala gre tudi vam, več kot 100 tisoč zvestim (in manj zvestim) bralcem in bralkam za vsa ta leta.

 Avtomanija Dream Team in kje so zdaj

Aichi  (Artur A. Švarc) – urednik Avtomanije

Pirko (Peter Pirkovič) – sourednik Avtomanije

Dottore (Dr. Jure Urbančič) – doktor znanosti in zdravnik na ORL v UKC Ljubljana.

Speedy (Marko Hanželič) – direktor lekarne Ormož

Newsman (Bojan Vrbnjak) – naš prvi in najmlajši upokojenec in vneti pisec F1

Natko (Matej Natek) – strokovnjak za avtomobilske luči, F1

Konig (Boštjan Kralj) – direktor Renaultovega servisa in avtohiše, Ljutomer

Mihelca (Andrej Mihelič) – direktor startupa za fitnes aplikacijo v Kranju

Reven (Mitja Reven) – PR in marketing oddelek Akrapovič

Košo (Peter Košenina) – Fotograf in strokovnjak za avtomobilske dele

Dino Florjančič – Dewesoft monitoring, svetovno znano podjetje za nadzor parametrov

GrP (Gregor Pavšič) – urednik avto rubrike, Siol

Mitja Dolenc - nekdanji F1 sodelavec, kje je in kaj počne, ne vemo

Hipi (Izidor Halužan) - MotoGP, danes inženir živi z družino nekje v Avstriji, dolga leta funkcionar v Zeltwegu ob progi na F1 

Neocheck (Urban Greželj) - pob, ki je brskal za in pisal o scoopsih 

Simon Omahen - Poseben človek z veliko talenta in smolo, počivaj v miru!

Videk (Vid Voršič) – F1 fotograf in uvoznik koles, MTB kaskader

Kitten (ko smo jezni nanjo, tudi Helga), (Urša Prosenjak) – novinarka Avtomanija, F1, članica žirije WWCOTY in urednica Njen Avto

Matic Kovačič – največji stručko za MotoGP

Klemenko (Milan Klemenc) – hm… kaj že ta tip dela?  Aja, dela  tisoč enakih fotk na dirko. :)

Byrkus (Matej Muraus) - posebno svetovalno bitje, enciklopedija v malem