Vse najboljše, Miran Ališič in ekipa za 30. rojstni dan Grand Prix Magazina. 23. septembra 1994 je namreč izšla prva številka revije, ki je pomenila nekaj drugačnega na naši sceni bencinskih hlapov. Do takrat je bil dirkaški šport nekje v zadnjem delu peščice avtomobilskih revij, medtem ko je komentator Formule 1 na Pop TV  s svojo ekipo sestavil revijo, prvenstveno namenjeno dirkanju, čeprav se tudi avtomobilizmu niso izogibali. Revijo je izdajala Motomedia, podjetje je potem prešlo pod okrilje Tomaža Drozga, kjer je živela do pomladi 2002. Da je tako nišna revija ves čas životarila, si lahko predstavljamo. Slovenija ni Velika Britanija, pa še tam je v zadnjih letih stisnilo tudi legendarni Autosport.

Grand Prix Magazine je dejansko pokrival vse, kar je šlo na bencin in so merili čas, od F1 do rallyja, MotoGP, motokrosa in domače dirkaške scene. Že v drugi številki so pisali o veliki aferi takratne domače scene s KHD na mariborskem letališču. 

Obletnica se rahlo dotika tudi najstarejšega bencinskega medija, ki ga berete. Iz dveh razlogov - kot prvo, sem bil nekaj časa tudi sam del te ekipe, ki je pisala Grand Prix, in kot drugo, F1 Magazin (zdaj Avtomanija) in predhodnik F1 Magazina, dolguje delček razlogov za nastanek tudi GPM. Predhodnik, da spomnimo, so bili Brixi, Grand Brix Magazine, natančneje, zbiranje neumnosti in čudnih izjav Mirana Ališiča in njegovih sodelavcev iz prenosov dirk F1. Podobnost v imenu pa ste tako ali tako že opazili. No, zdaj ni več ne GPM, ne Brixov, je pa zato že 26 let F1 Magazin. Čeprav smo se pred več kot 20 leti tudi sami začeli izhajati na papirju in bili nenazadnje še vedno edini slovenski avtomobilistični tednik, smo ves čas vedeli, da bo obstal in prevladal edino digitalni svet. Grand Brixi bi bili stari 28 let, F1 Magazin, prvi novičarski portal v Sloveniji 26, Avtomanija pa jih šteje od avgusta točno 25.

In še malo o GPM. Ekipo so pod vodstvom Mirana Ališiča sestavljali še Dušan Lukič Lucky, Gaber Keržišnik Dr. Gabrielle, Andraž Zupančič Žaži, tajnica je bila Mimi Andrejc, pa verjetno sem še katerega lika pozabil, Ogi je skrbel za dizajn in pisal motokros (lahko da sem kaj pobrkljal, 30 let je mimo), revijo je postavljal Lucky. Sprva so bili v prostorih na Savski, potem so se selili z Motomedio na Dunajsko v Ljubljani in na koncu v tisto polkrožno stavbo nasproti kopališča Ilirija. Bili so to zanimivi časi, vsi ti mulci so svoje delo opravljali ne le za plačilo, ampak ker je bila to njihova strast. Dokler pač ekonomske in tržne  zakonitosti niso rekle zadnje - premali trg in pohod interneta. Kar se bo tako ali tako zgodilo vsem. In kje v tej zgodbi je moja malenkost? Potem, ko sem delal Brixe in že pisal nekaj F1 in MotoGP za Anteno, me je Špela Predan predstavila Mirkotu. Ta je že nekaj časa bral svoje nebuloze pri meni in stran kazal tudi svojim novinarskim kolegom v F1 na dirkah, kamor je hodil. Mojo satiro je potem želel izrabiti tudi za GPM in sem postal "mehanik" v istoimenski rubriki, a ne za dolgo, nekako se nisva razumela, kaj je to kolumna. Najine poti so se potem seveda srečevale še naprej, ko sem sam delal revijo Connect in PC Magazine za Drozgovo medijsko hišo in ko je Mirko ostal brez svojega otroka, GPM, nekaj časa urejal še Playboy in potem šel po svoje. In seveda vsa ta leta na dirkah F1. Lepo smo se postarali.

Kakorkoli, 30 let Grand Prix Magazina se zdi daleč nazaj, ima pa ta dan zagotovo večji vpliv na delo vseh, ki med delom slišimo bencinske hlape, kot bi si sploh lahko mislili. 

Hvala našemu bralcu Msportu za namig