Dieppe, mestece v Normandiji na severni francoski obali, v njem delavnica in prodajalna Renaultovih avtomobilov in mladenič, ki je dirkal z njihovimi avtomobili takoj po drugi svetovni vojni. Iz zanesenjaštva je nastala tovarna Alpine, tesno povezana z Renaultom in po dveh desetletjih postala del francoskega velikana. Po enakem obdobju pod veliko marelo je ugasnila za tri desetletja in zdaj že nekaj let, obujeni Alpine predstavlja drzne vizije športnih, superšportnih in električnih sanj.

Z Renaultom 4CV je Jean Redele dosegel kar nekaj zmag v svojem razredu na večjih dirkah, med drugim na Mille Miglia in Coupe des Alpes. Renaultov mali avto je bil kot naročen za modifikacije, s petstopenjskim menjalnikom in posebno karoserijo je v začetku petdesetih avto uspešno sodeloval tudi na vzdržljivostnih dirkah v Le Mansu in Sebringu.

Opogumljen z uspehi svojih predelav in zaradi povpraševanja strank, je Redele 1954 ustvaril znamko Alpine, poimenovano po njegovih uspehih na Coupe des Alpes, ne vedoč, da je na Otoku proizvajalec Sunbeam Talbot naredil športni kupe Sunbeam Alpine, ime pa je povzročalo težavo za Alpine kar vrsto let. 1955 je Redele s karoserijsko delavnico Chappe et Gessalin, ki je bila med pionirji konstrukcij iz »fiberglasa«, na mehaniki 4CV ustvaril majhen kupe in mu dal ime Alpine A106, za dizajn pa poskrbel italijanski oblikovalec Giovanni Michelotti. Avto je dosegel nekaj uspehov v petdesetih in je kmalu dobil še različico brez strehe. Michelotti je kmalu zrisal še štirisedežni kupe s podaljšano streho, ki je dobil ime A108 in ga je poganjal Dauphine Gordinijev motor z 845 cm3. A108 so pri Alpine izdelovali med 1958 in 1963 in od 1962 licenčno tudi v Braziliji pri Willys-Overlandu, kjer je dobil ime Willys Interlagos.

V začetku šestdesetih je mehanika 4CV že kazala znake staranja, Alpine pa je že tesneje sodeloval z Renaultom in ko so v Parizu 1962 predstavili Renault R8, je Alpine pograbil šasijo in jo prilagodil za A108 z novo mehaniko in tako je nastal A110 Berlinette Tour de France, poimenovan po dirki, a ne kolesarski, pač pa avtomobilski. A110 se je razvijal naprej in do 1974 so ti mali avtomobili že imeli 1,8-litrski motor z več kot 134 kW (180 KM). Ob dejstvu, da je imel avto le 620 kilogramov, je bil prava žepna raketa. Alpine je uspeval tudi v rallyju in so 1968 že vodili dirkaški program za Renault. Sodelovanje je omogočalo tudi prodajo Alpineovih modelov v Renaultovi prodajni mreži. Za dirke pripravljeni A110 so imeli manjši, 1,4-litrski štirivaljnik iz Renaulta R8 Gordini. Uspehi so se vrstili in pri Alpine so bili prvi, ki so povsem izkoristili skrajne meje pravilnikov.

Leta 1971 so Alpinei na Rallyju Monte Carlo osvojili prvo, drugo in četrto mesto z motorjem iz Renaulta 16. Dve leti pozneje je novejši A110 1800 osvojil prva tri mesta in dobil tudi svetovno prvenstvo v Rallyju, kjer je porazil velikane kot Lancia, Porsche in Ford. Proizvodnja in prodaja A108 in A110 je bila v razcvetu, licenčno so ga izdelovali tudi v Španiji, Mehiki, Braziliji in Bolgariji. In prav 1973 se je zgodila svetovna naftna kriza, ki je imela največji vpliv prav na butične izdelovalce športnih avtomobilov po celem svetu. 1972 so pri Alpine izdelali 1421 avtomobilov, 1974 le še 957. Redeleovo uspešno podjetje je nasedlo in iz težav ga je rešil prevzem s strani Renaulta. Čakala jih je tudi težka naloga razviti naslednika A110 ob zdaj precej dražjih cenah bencina po Evropi.

Skozi sedemdeseta je Alpine na dirkah še naprej slonel na A110 in pozneje na nasledniku A310, a da bi se lahko kosali z njimi, so ostali proizvajalci začeli delati posebej za dirke namenjene avtomobile. Tako je Lancia s Stratosom, ki je bil po velikosti in zasnovi in s Ferrarijevim motorjem ustvarjen z enako filozofijo kot A110, začel pretepati konkurenco na vsakem koraku. Alpine s svojim A110, ki je slonel na dizajnu iz 1962 in je imel presenetljivo veliko serijskih delov, je naenkrat postal nekonkurenčen. 1974 so pri Alpine za dirke pripravili nekaj Renaultovih R17, a brez vidnejših uspehov.

Po naslovu v rallyju in z Renaultovim denarjem je imel Alpine novi cilj – Le Mans. Renault, ki je prav tako prevzel Gordini, je obe dirkaški diviziji združil v Renault Sport in nastala je vrsta uspešnih športnih avtomobilov, z Alpine A442B na čelu, ki je 1978 zmagal v Le Mansu. Alpine je bil prvi proizvajalec, ki je dobil rally s turbo motorjem, to se je zgodilo že 1972 s posebej modificiranim A110. 1971 je Alpine pripravil tudi prvo formulo, za razred Formula 3, že naslednje leto pa Formulo 2, a ker so obe poganjali Ford-Cosworthovi in BMW-jevi motorji, originalno ime obeh francoskih znamk ni prišlo v poštev, zato sta bila dirkalnika poimenovana Elf 2 in Elf 2J. Renault je svoj 2-litrski motor pripravil dovolj hitro, da je Jean-Pierre Jabooille leta 1976 dobil Evropsko prvenstvo F2. Alpine, ki se ni bal izzivov, je že zasnoval tudi dirkalnik za Formulo 1, ki se je že naslednje leto znašel v tem najvišjem tekmovanju.

Alpine je delal naprej – v sedemdesetih razvit A310 z 1,6-litrskim motorjem se je krepil in rasel naprej v osemdeseta z večjimi motori, 1985 je prišla tudi navita različica z V6 turbo motorjem v modelni seriji Alpine GTA, olajšani s plastičnimi in poliestrskimi deli. GTA je vrhunec dosegel z omejeno serijo Le Mans, narejenih je bilo le 325 primerkov. Leta 1991 je Alpine naredil nov model na osnovi GTA, A610, narejenih je bilo 818 primerkov. Ko se je ta serija končala, se je za tovarno v Dieppu začela nova doba. Zadnji A610 je iz tovarne zapeljal 7. aprila 1995 in je pomenil tudi konec imena Alpine. V Angliji se zaradi Sunbeama tako ali tako niso smeli prodajati pod tem imenom. Dieppe je začel delati najbolj strupene primerke Renaulta kot Renault 5 Alpine (v Angliji je bil Renault 5 Gordini). Po številnih menjavah lastnikov je znamka Alpine na otoku 2021 prišla v last Stellantisa.

V Dieppu so rasli še naprej, v osemdesetih so izdelovali R5 Turbo, njihov je bil Clio Williams in mali RenaultSport Spider. Tudi Clio V6 in Clio RS sta nastajala tam. Ob poslavljanju A610 so v tovarni pripravljali tudi naslednika, A710. Narejena sta bila dva prototipa, a ko je matični Renault ocenil, da so stroški, da bi avto imel vso sodobno opremo, previsoki, je projekt ugasnil, šasijo in motor pa so uporabili za svojega spiderja.

Ime Alpine je šlo za nekaj časa v pozabo, čeprav je 1999 z Lotusom nastala študija Z11, ki bi jo morali pokazati v Ženevi 2001, a so tik pred tem vse skupaj pospravili v klet. Oktobra 2007 je potem šef Renaulta, Patrick Blain, napovedal, da se Alpine vrača z radikalnim športnim avtom, ki ne bo derivat obstoječih modelov na osnovi Nissana 350Z, pa je spet posegla vmes usoda z globalno finančno krizo 2008 in 2009.

Pozneje se je izvedelo, da je imel projekt oznako Renault W19 in je bil precej podoben originalnemu A110. Šele slabo desetletje pozneje se je ideja dokončno uresničila z Alpine A110, ki pa ima sredinsko nameščen motor. Potem je bil ta mali nabriti avtomobilček vrsto let edini model Alpine, ki je kot na novo oživljena znamka absorbiral Renault Sport. Enako se je tudi Renaultovo sodelovanje v dirkaških serijah, vključno s Formulo 1, preimenovalo v Alpine. V F1 razen ene zmage pravih uspehov ni bilo, zato so šefi oklestili idejo, del ekipe prodali, namesto Renaultovih motorjev pa bodo po 40 letih uporabljali Mercedesove.

Pred dvema letoma so v Dieppu ob stoletnici ustanovitelja organizirali veliko srečanje ljubiteljev in lastnikov znamke, kjer so predstavili tudi posebno serijo A110 GT Jean Redele. Na otvortivi je bila prisotna tudi njegova žena Michelle Redele, ki je prerezala otvoritveni trak. 

Od srede 2023 Alpine računa na širitev na svetovni trg, vključno z ZDA do 2027. Od letos ima A110 tudi brata, Alpine A290, ki je najbolj navita različica reinkarniranega električnega Renaulta 5, prihodnje leto pa bo luč sveta ugledal tudi kompaktni križanec in potem še dva, srednje velik križanec in veliki SUV, oba razvita za ameriški trg. Ali bo elektrika gonilna sila morebitnega uspeha Alpine kot samostojne znamke, pa ni več tako zanesljivo.