Drugi letnik gimnazije se je tam januarja ukvarjal s srednjeveško poselitvijo (in preselitvijo) plemen po Evropi in na kratko preletel tudi tako imenovano zgodovino slovenskih prednikov. Saj se spomnite ene slavne risanke (in glasu Jurija Součka)? »Ati, kaj je to knežji kamen?« se je glasilo vprašanje.

»Nič lažjega kot to, pojdi z mano.« In smo šli. Iz sive Ljubljane, zamorjene z meglo do spodnjega roba pločnikov do karavanške stene, kjer se na severni strani razprostira Koroška, njen avstrijski del in modro nebo brez oblačka. In za prevoz je bil na voljo prav Hondin veliki SUV, ki sliši na ime CR-V. Nadvse imeniten plemiški voz s še bolj imenitno kombinacijo klasike in naprednih sistemov.

S tem mislim na to, da avto ni tehnični bav bav, ki ga mi, malce starejši, že skoraj ne maramo, da pa ima v »klasičnem« okolju na voljo prav vsa asistenca, ki jo Honda praktično ponuja in ni vsiljiva. Tam je, deluje, deluje odlično, razvaja voznika, ki pa za to ne rabi prebiranja kakih navodil ali se udeleževati tečaja.

Tretji potnik v avtu je bila – če izpustim družinsko anamnezo in relacije – mati najinega otroka. Ki je vztrajala, da bomo šli na izlet razsvetlitve o paraslovenski zgodovini, opremljeni z mogočnimi sendviči. Ker je CR-V v notranjosti pri dolžini 4,7 metra presenetljivo prostoren avto (sploh na zadnjih sedežih), je konzola med sedeži služila ne samo kot držalo za plastenko, pač pa njen pokrov tudi kot priročna mizica. Pod sendviče razumite predvsem papriko in sadje. Pa še to spokojno sparkirani tik pod Ljubljem, kjer se je že kazalo sonce skozi veliko okno po celotni dolžini strehe.

Filozofija CR-V, ko ti pride pod kožo, zelo hitro, je v tem, da ni kompliciranja z opremo. V njej je kot rečeno vse, tu je hibridni pogon e:HEV, ki je malo poseben od tega, kar se pojmuje kot – hibrid. Kombinacija bencinskega in elektromotorja omogoča različne vozne režime, predvsem (razen izjemoma) pa bencinski motor služi kot generator elektrike za električnega, ki med zaviranji obratno pobira elektriko in jo hrani. Če bi se komu zdelo to malce nenavadno, naj kar povem, da je na koncu dneva po skoraj 300 kilometrih poraba kljub hribolazenju čez Ljubelj in vožnji po avtocesti znašala 7,5 litra.

Na drugi strani Karavank je mesto, ki se označuje kot Celovec. Kot vsa novodobna mesteca 21. stoletja tudi tam zgoraj niso ušli mrtvilu. Nekdanjo trgovino z igračami je zamenjal fitnes, pred mestno hišo ob zmaju pa se le še redko kdo polnoleten usede na sonce.

Zametek slovenske državnosti je na Gosposvetskem polju, nekaj kilometrov severno od Celovca v dolini reke Gline. Ne bomo pretirano utrujali z zgodovino, a po preselitvi slovanskih plemen na ta prostor, severno od Karavank so prišli karantanski, južno pa karniolski, so na Krnskem gradu, vasici nad dolino, na enem od polj na knežjem kamnu ustoličevali karantanske kneze in pozneje koroške vojvode. Zadnjič so ga uporabili leta 1414. Kamen je na glavo obrnjen konec rimskega stebra iz bližnje noriške prestolnice Virunum. No, gradu ni več, je le še cerkev ob polju, ta ostanek skupne zgodovine (saj je Karantanija hitro padla pod frankovsko državo) pa so že 1862 preselili v mesto palačo v Celovec, naprej v deželni muzej, danes pa stoji v dvorano koroškega deželnega zbora.

Tamkajšnje domače življe na podeželju še vedno rahlo prestrašeno pogleda avto s slovenskimi tablicami, bil je to vikend po njihovem deželnem referendumu o vetrnih elektrarnah, kjer so rekli ne noremu kapitalu in uničevanju krajine.

CR-V v skoraj naravnem okolju na elektriko skoraj neslišno pelje s hriba Krnskega gradu (naravno tudi, ker so bili tam zgoraj vedno pristaši japonskih znamk) čez dolino na ono stran. Hibridni pogon, so mi razložili pri uvozniku, je preverjen in poceni za vzdrževanje, upravljanje s stikali na sredinski konzoli pa je enostavno. Gremo naprej, nazaj ali pa stojimo na mestu. In spet, časov, ko je družina s kalkulatorjem v roki delala (in brisala) kljukice na seznamu opreme, vsaj pri Hondi ni več. Pri CR-V se lahko ukvarjajo s sladkim problemom izbire barve zunanjosti. Tak način je enostavnejši tako za kupca kot prodajalca, ki ima manj težav z raznoliko zalogo. V resnici ima tudi CR-V dva paketa opreme (brez kljukic), naš Advance je dražji in založen do potankosti.

Najprej je tudi klasična varnost v obliki varnostnih blazin, pa vse klasične elektronike, ki zavira, popravlja smer in drugače skrbi za to, da je avto na cesti tam, kjer mora biti. Druga reč, ki je sestavni del CR-V, pa je tako imenovani Honda Sensing. Vanj so vključeni digitalni merilniki z diagonalo 10,1 palca in 9-palčni (23-centimetrski) osrednji zaslon z navigacijo, glasbo, telefonijo in nastavitvami vozila. Stric Sensing potem kot angel varuh bdi nad vsem, kar bi lahko voznika ob trenutku manjka pozornosti spravilo v nevarno situacijo. Tako ne pusti zamenjati voznega pasu, če obstaja možnost trka, ne boste se zaleteli pri vzvratni vožnji s pakirnega mesta, ko bo zadaj pripeljal avto, tudi pritisk na stopalko »po nesreči«, avta ne bo pognal v okoli parkiran zid ali stebriček in potem je še tu dodaten pogled, ki ob vklopljenem smerniku na osrednji zaslon pokaže dogajanje ob avtu sovoznikovi strani. Ko se ga navadite, lažje opazite neprevidne kolesarje ob desnem boku ali kak hudobno prikrit stebriček ali robnik, ko parkirate.

Na drugi strani široke doline reke Gline se nahaja vas na hribu, Gospa sveta (Maria Saal) z romarsko cerkvijo. Po njej je dobilo ime tudi polje, cerkev Marijinega vnebovzetja pa je del drugega vala pokristjanjevanja naših prednikov in svete maše po umeščanju kneza na Knežjem kamnu. Cerkev je v času turških vpadov služila tudi kot trdnjava, pozneje je pogorela in je bila obnovljena in je precej drugačna kot ob nastanku. V njej je tudi največji zvon na koroškem s 6,6 tone.

Vasica (ali naselje, ker ima tudi nekaj sodobnejših zgradb) je konec januarja povsem opustela. Nikjer ni žive duše, kaj šele, da bi človek spil kavo. Poleti je seveda drugače. Malo nižje, v smeri proti Šentvidu navzgor po dolini, pa je še en zgodovinski artefakt, ki dejansko ni v muzeju – vojvodski prestol. Deželni muzej Koroške je pred kratkim obnovil in spremenil zapis (pred tem je eksplicitno omenjal koroško državo), ki pravi, da je sprva ta skupek kamnitih plošč, obrnjen proti Krnskemu gradu, služil kot simbol vladavine bavarskih vojvod v njihovi odsotnosti – Koroška je takrat že spadala pod Bavarsko. Ko so si Habsburžani okoli 1360 prizadevali postati nadvojvode tudi tu, so se oprli na zgodovino Koroške in ustoličevanja na Knežjem kamnu. Kamniti sedež so na nasprotni strani nadgradili v mogočen kamniti prestol, katerega del je prav tako del srednjeveškega stebra, s čimer so nakazali pomen obeh simbolov.

Ob njem je potekala poklonitev deželnemu knezu in tudi zaprisega plemstva. Tudi vojvodski prestol je služil svojemu namenu le še do 1651, potem pa je postal zgodovinski spomenik in je od 1834 obdan z ograjo. Zapis pravi, da imata tako knežji kamen kot vojvodski prestol za koroško prebivalstvo obeh narodnostnih skupnosti pomembno vlogo pri krepitvi identitete. Kot ljubitelj zgodovine sem preučil ogromno materiala o tem in vem le, da so nas v šoli učili precej površno, če ne celo narobe. Ampak zvedava smrklja generacije Z je od tam odšla z veliko več znanja (na srečo jo zanima vse) kot je izvedela iz dveh stavkov iz učbenika.

Bolj jo je kot ljubiteljico avtomobilov zabaval prtljažnik. Medtem, ko sem sam fotografiral vojvodski prestol in bral zapise na večjezični tabli – od časov razvpitega deželnega glavarja, ki je pred 17 leti končal v prometni nesreči, naši severni sosedje ne zanikajo več naše skupne zgodovine – je mala ugotovila še eno uporabno lastnost Honde CR-V. Ni edinstvena, deluje pa zelo učinkovito. Brca pod odbijač brez težav odpre pokrov prtljažnika, pritisk na robu vrat pa jih zapre takoj, ali pa z zamikom, ko avto zazna, da ste nehali pobirati vrečke iz prtljažnika in umaknili tintaro.

In če mislite, da sta dva spomenika, pomembna za našo zgodovino dovolj? Ne, le malokdo pozna mogočen grad na nasprotni strani doline, Plešivec (ali po nemško Tanzenberg). Ena najpomembnejših renesančnih zgradb v Avstriji je bila dolga leta osrednja izobraževalna ustanova za koroške Slovence vse do ustanovitve Zvezne slovenske gimnazije v Celovcu 1957. Domačini sicer na sončno nedeljo sicer tečnarijo, ko se domiselno zapelješ na dvorišče, a ko razložiš, da si naš in njihov in da si tu hodil v šolo ter zraven naložiš še kako izmišljeno, vse skupaj obrnemo na smeh. Posrečeni kraji in posrečeni ljudje.

Medtem ko se je večina domovine tisti dan utapljala v oblakih in megli, smo mi nedeljski izlet s Hondo uživali pod modrim nebom, tudi skozi panoramsko pomično streho in ob zelo umirjeni in nenaporni vožnji s klasično zasnovanim SUV, nadgrajenim z vso aktualno napredno elektroniko.