Dolga, zares dolga je njegova prisotnost na avtomobilski sceni. Več kot 70 let, saj je naziv Land Cruiser dobil leta 1954. Od takrat pa do danes se je zanj odločilo že več kot 10 milijonov kupcev po vsem svetu in po podatkih Toyote se jih kar 80 odstotkov menda še kar vozi. Nenazadnje je ta podatek merilo zanesljivosti in vzdržljivosti. Letna prodaja še vedno obsega okrog 400 tisoč primerkov. To so impresivne številke, ki Toyotine mojstre ženejo k razvoju novih generacij. Zadnja z oznako 250 je bila predstavljena v letu 2023, dobro leto kasneje so trgovci začeli s prodajo, pred kratkim pa sem končno tudi sam sedel za volan tega orjaka in se začel spoznavati z njim.

V novi izdaji je ta drugačen. Najprej z oblikovnega vidika, kjer prevladujejo minimalistične in ostre linije. Na cesti je že na daleč prepoznaven. Kar se tiče dimenzij, je novinec še malenkost večji od predhodnika, a bolj bistven je podatek, da je izdelan na novejši GA-F platformi in da so razvojniki poskrbeli za občutno večjo vzvojno trdnost šasije. Dolg je 4,92 metra, širok 1,98 metra, visok 1,87 metra, razdalja med sprednjo in zadnjo osjo pa meri 2,85 metra, s čimer daje jasen znak, da je v potniškem delu prostora dovolj za pet potnikov in kopico njihove prtljage. Pri Toyoti so vseeno dodali tudi možnost nakupa dodatnih dveh sedežev v tretji vrsti, ki stanejo 1600 evrov.

Vstop na vozniško mesto odstira popolnoma drugačen pristop k zasnovi. Kot bi sedel v kokpit pilotske kabine. Sprednja šipa je manjšega obsega in nekoliko bolj pokončna, sedež udoben in s pravo dozo bočnega oprijema, volan je prave debeline in odlično sede roke, medtem ko je sredinski greben bistveno višji in še malenkost širši. Všeč mi je pozicija za volanom. Zasnova tega dela je jasno sledila najaktualnejšim avtomobilskim trendom, kar pomeni, da je Land Cruiser dobil popolnoma novo instrumentno ploščo, kjer sta v eno celoto integrirana dva prikazovalnika. Tisti za volanom s premerom 31 centimetrov v vlogi merilnikov, kjer so zbrani vsi pomembni potovalni podatki. Med drugim tudi tisti o naklonu vozila. Osrednji zaslon na dotik je sicer enakih dimenzij, a veliko bolj naprednim infotelematskim sistemom, ki med drugim zna slovensko in se je brezhibno brezžično povezoval z mojim pametnim telefonom z Androidovo tehnologijo. 

Še za odtenek bolj sem bil navdušen nad dejstvom, da ima ta velikan vgrajen tudi nadpovprečno ozvočenje (10 zvočnikov), kar mi je precej popestrilo tistih nekaj voženj s gostem prometu iz našega glavnega mesta proti Primorski. Upravljanje različnih sistemov je prepuščeno fizičnim gumbom, ki jih ni malo in se je potrebno nanje malce navaditi, še bolj pomembno pa je, da so ohranili klasično prestavno ročico samodejnega menjalnika. Pod sredinskim naslonom za roke je velik odlagalni prostor, ki ima možnost hlajenja. V teh vročih poletnih dneh pride še kako prav. Prostora na zadnji klopi je dovolj, še več pa ga je v zadnjem tovornem delu. 742 litrov predstavlja osnovo, do katere dostopamo preko elektrificiranih dvižnih vrat (pri predhodniku so bila krilna) ali pa preko stekla, ki se ločeno odpira z gumbom na levi strani.

Bistvo celotne predstave Toyotinega velikana je kakopak pogonski del. Tako učinkovit in zmogljiv je, da Land Cruiser zleze domala kamorkoli. Takoj sem ga pognal na bližnji hrib, predvsem na tisti del z malce manj urejenim makadamom, kjer niti za trenutek ni zasopihal. Za dobro fotografijo sem z njim splezal skoraj do najvišje točke. 2,8-litrski dizelski štirivaljnik s 150 kilovati in 500 Nm navora moč preko natančnega 8-stopenjskega samodejnega menjalnika ves čas pošilja na vsa štiri kolesa. V klasičnem režimu vožnje to pomeni 40 odstotkov na sprednja kolesa in preostanek na zadnji par koles. Tu je na voljo še reduktor, za tiste res najzahtevnejše razmere na poti, pa zapora sredinskega in zadnjega diferenciala. Za volanom imam s pomočjo kamer res dober vpogled nad stanjem poti pred menoj. Namreč, na osrednjem zaslonu mi sistem prikazuje sliko kamer pred sprednjim delom podvozja in koles (do hitrosti 12 km/h), uporabne pa so tudi tiste, ki prikazujejo sliko s strani. Na ozkih prehodih in težko prevoznih prehodih je to zlata vredna funkcija. 

Terenske dogodivščine so nenazadnje močno povezane s posodobljenim izbirnikom Multi-Terrain, kjer voznik glede na potrebe izbira režim vožnje. Na voljo so programi vožnje po snegu, pesku, blatu, kamenju, izbira teh pa je možna tudi med vožnjo in sicer do hitrosti 30 km/h. Omeniti velja uporabno funkcijo spusta (Crawl Control), ki deluje kot nekakšen terenski tempomat pri zahtevnih spustih (hitrost od 1 do 15 km/h), kjer se voznik lahko osredotoči izključno na vrtenje volana. Land Cruiser ima v novi generaciji povsem nov elektro-mehanski servoojačevalnik, ki prinaša natančno in lahkotno vrtenje volana, z veliko več povratnimi informacijami, prav tako je sposoben broditi čez reko, katere globina naj ne bi bila višja od 70 centimetrov, za večino uporabnikov pa bosta najbolj uporabna podatka o nosilnosti in zmožnosti vleke prikolice. V primeru slednje je zgornja meja omejitve 3500 kilogramov, v zadnji del avtomobila pa lahko naložimo za 700 kilogramov tovora.

Moram priznati, da se na običajni cesti Land Cruiser prav tako zelo dobro pelje. Mehko in precej bolj mirno kot predhodnik, zato bi se z njim z lahkoto podal na daljšo avanturistično turo. Povprečna poraba na asfaltu je znašala okrog 10 litrov, na terenu še kak liter ali dva več. Z 80-litrsko posodo za gorivo se kar daleč pride. Na koncu pa še na kratko o ceni. Natanko 83 tisočakov stane tak orjak, z začetnim in hkrati bogato založenim paketom Executive. Dodatne opreme, z izjemo nekaj drobnarij, tako rekoč ni. Land Cruiser ostaja zvest svoji zapuščini, saj ta predstavlja robustnost in zanesljivost, hkrati pa s sodobno tehnologijo in udobjem odpira novo poglavje legendarnega terenca. Gre za vozilo, ki te ne razočara ne na asfaltu, ne sredi brezpotij, in ki bo tudi v tej generaciji sinonim za neustavljivo raziskovanje sveta.