Pisalo se je leto 2002, ko je Volvo svetu predstavil svojega novega člana družine. Bil je to odgovor na BMW-jev model X5, ki je malo pred tem začel orati ledino v segmentu velikih in prestižnih SUV-jev. Istočasno z Volvom je prišel tudi Volkswagnov Touareg, ki je nase opozoril s precej nenavadno motorizacijo – 5.0 V10 TDI in 6.0 W12. Seveda tudi Volvo ni smel zaostajati, zato so nekoliko kasneje v ponudbo dodali V8 bencinski motor. To je bilo prvič, ko je švedski proizvajalec v svoj serijski model vgradil V8 motor. Poleg XC90 je priložnost dobil še model S80. Volvo, ki je bil takrat pod okriljem Forda, tega motorja ni razvil sam, pač pa je to delo namesto njih opravila japonska Yamaha (oznaka motorja B8444S). To so bili zanimivi časi.

Danes, dvajset let pozneje, je vse to le še dober spomin. Svet se hitro spreminja, še bolj hitro se spreminjajo trendi, a Volvo XC90 ostaja trdno v ponudbi švedskega proizvajalca. Tako kot njegova dva tekmeca, s katerima sobiva še danes. A vendar XC90 v nečem močno izstopa. Po 23 letih je XC90 šele v drugi generaciji. Slednja obstaja od leta 2014 in nič ne kaže, da bi se velikan bližal koncu cikla. Pred nekaj meseci so velikana le še drugič dobro prenovili in ga vnovič poslali na globalne trge, kjer je pred tem beležil dobre prodajne rezultate. Okrog 100 tisoč primerkov letno, kar pomeni, da je samo v drugi generaciji ta avto prepričal skoraj milijon kupcev po vsem svetu. Zato sem mnenja, da se Švedi zelo dobro zavedajo, da so na pravi poti in da so izumili odličen recept. Brezčasnost. Avto je tako ali drugače enak že desetletje. To je dolga doba. Ob zadnji prenovi so oblikovalci le dobro pilili obstoječ videz. Malce so mu spremenili sprednji odbijač in masko, v žarometih poudarili njihovo značilno Thorovo kladivo (spominja na legendarno orožje nordijskega boga Thora – kladivo Mjölnir) v obliki LED dnevnih luči, nova je grafika zadnjih luči, novo oblikovana so platišča – tokrat 22-palčna, in seveda dodali so tudi nekaj novih barv. Kot celota deluje zelo všečno.

Volvov potovalni velikan, ki v dolžino meri 4,95 metra, medosna razdalja pa znaša 2,89 metra, ima v potniški kabini kar sedem sedežev. Tista dva v tretji vrsti sta sicer dimenzijsko zelo blizu tistim iz druge vrste in se na njih razmeroma udobno sedi, težaven je le ozek dostop. V kolikor jih uporabimo, se prtljažni prostor bistveno zmanjša - na vsega 262 litrov. Ko sta ta dva pospravljena v dno, prostor v zadnjem delu meri krepkih 640 litrov, v kolikor se preklopi še naslone sedežev v drugi vrsti, ki so vsak posebej tudi vzdolžno pomični, pa se XC90 spremeni v uporaben tovorni avto (1816 litrov). Da bo nalaganje še lažje, je v zadnjem delu gumb, s katerim lahko za nekaj centimetrov spustimo zadek. Testni avto je bil namreč dodatno opremljen z zračnim vzmetenjem, ki po ceniku stane 2.526 evrov.

Kar se tiče sprememb v notranjosti, teh ni veliko. Se zdi, da so le izboljšave. O kakovosti končne izdelave pri Švedih ne gre dvomiti. Niso razočarali. Z občutkom so izbirali materiale, ki ustvarjajo prijetno vzdušje in so prijetni na otip, hkrati pa so še izboljšali zvočno izolacijo. Tako tiho in mirno poteka vožnja. Popoln užitek na drugi strani prinaša Bower&Wilkins ozvočenje. Tega je potrebno dodatno plačati (3.185 evrov), a je vreden te naložbe. Manj je fizičnih gumbov, saj se je veliko upravljanja določenih sistemov preselilo na osrednji 12,3 palčni zaslon. Denimo preko tega nastavljamo klimatsko napravo ali vsakič znova izklapljamo sistem za ohranjanje vožnje na voznem pasu. Infozabavni vmesnik deluje na številnih Googlovih storitvah, a je bilo v našem primeru delovanje teh aplikacij precej omejeno. XC90 ima vgrajeno e-sim kartico, a je ta neaktivna zaradi dejstva, ker zastopnik, ki pokriva kar nekaj držav bivše skupne države še nima sklenjenega sodelovanja z enim od telekomunikacijskih operaterjev za prenos podatkov. Edina opcija, da je sistem v celoti deloval, je bila, da smo se povezali preko svojega telefona (wifi dostopna točka). V petih minutah vožnje je sistem prenesel za 250 MB mobilnih podatkov.

Nekdaj je bil najzmogljivejši V8 motor, danes pa vrh ponudbe predstavlja oznaka T8. Pogonski del ni bil deležen sprememb. Dvolitrski turbo bencinski štirivaljnik z 228 kilovati moči (310 KM) ima glavno vlogo, tega pa dopolnjuje še 107-kilovatni elektromotor v kombinaciji z 18,8 kWh baterijo. Skupna sistemska moč znaša 335 kW (455 KM). Ko so energetske kapacitete polne, se skoraj 2,3 tone težak Šved zelo dinamično odrine z mesta in poskrbi za nekaj sekund živahnosti. S tem se tudi baterija hitro prazni. Za okrog 50 kilometrov je dosega, čeprav tovarna obljublja 71 kilometrov. Polnjenje poteka le prek izmeničnega toka (AC) in sicer z najvišjo močjo 6,4 kilovata. Na klasični gospodinjski vtičnici je baterija napolnjena v osmih urah. Elektromotor ima vlogo pogona zadnjih koles in ta deluje tudi, ko je na zaslonu zapisano, da ima baterija 0 odstotkov zaloge energije, saj ga polni bencinski motor. Ko smo se vozili po cestah v Logarski dolini, Velenju in okolici smo beležili povprečno kombinirano porabo okrog 4,5 litra. S stopalko za plin smo bili nežni in hkrati s pridom izkoriščali rekuperacijo energije in s tem polnili zalogovnik, da je bil večji delež vožnje na elektriko. S takšnim tempom bi brez težav prevozili med 700 in 800 kilometrov, preden bi naslednjič obiskali bencinski servis. Na avtocesti se vrednost porabe goriva bistveno dvigne. Na okrog 9 litrov, kar je povsem razumljivo. Da je XC90 na cesti zelo suveren avtomobil poskrbi tudi zračno vzmetenje. Vožnja z 22-palčnimi nizkopresečnimi gumami je mehka, volanski mehanizem pa izjemno natančen. Zelo dobro skriva težo.

Volvov velikan ne glede na leta še vedno dokazuje, da spada v vrh premijskega razreda. Je primer križanca, ki združuje prepoznavno skandinavsko udobje, napredno varnostno tehnologijo in zmerno električno mobilnost za vsakodnevne poti. In temu primerna je tudi cena. 90 tisoč evrov je začetna osnova, v našem primeru pa je z nekaj dodatne opreme končna cena presegla mejo 100 tisoč evrov.