Pomladi smo že vozili malo bolj osnovnim primerekom (srednjim po moči), prav tako z električnim pogonom, poletje pa je začinil vrhunec ponudbe z oznako nekdanje delavnice Johna Cooperja. Z največ moči in športnimi referencami pa je še vedno Mini z vsemi plusi in minusi.

Z malo več kot štirimi metri v dolžino je ta »kitajski« Mini precej posrečeno oblikovan z zaobljenimi linijami, plastično zaščito okoli celotne karoserije in okrašen s športnimi dodatki in pripadajočo grafiko po celotnem avtomobilu, od karirastih dodatkov, značk na kolesih in pragovih, rdečih zavornih čeljusti, rdeče strehe in rdečih ogledal. Testni primerek je bil odet v črno barvo in tako z rdečimi dodatki prinaša zares strupen in vpadljiv kontrast. Tudi črna platišča z nekaj minimalističnimi rdečimi vstavki peljejo v isto smer.

Skok v notranjost. Notranjost Acemana JCW je tipično minijevska – igriva, barvita in minimalistična, a s povsem novim pristopom. Osrednji element je velik okrogel zaslon OLED, ki v enem samem krogu združuje infotainment, nastavitve vozila in digitalne merilnike. Sistem je zmogljiv in vizualno privlačen, vendar zna biti na začetku kar zmeden. Marsikateri voznik bo moral nekaj časa iskati, kako do določenih funkcij, saj se je Mini odločil za popoln odmik od klasične logike menijev. Prej ga bodo osvojili pripadniki mlajše generacije, ki že od rojstva drsajo po zaslonu. Režimi vožnje prinašajo drugačne grafike, najbolj dirkaški bo postregel celo z subtilnim vzklikom navdušenja nekje v ozadju. Sintetični zvoki pa so zanimivi samo prvih nekaj 100 kilometrov, potem pa so preveč umetni. Pod zaslonom je še vrstica fizičnih stikal, med njimi tudi majhna ročica za izbiro smeri vožnje in okrogel »ključ« za zagon – očitno poklon tradiciji, čeprav bi bil običajen gumb bolj praktičen.

Materiali so kakovostni in zeleno zastavljeni, kombinacija tkanin in mehkih površin deluje prijetno na otip, ambient pa popestrijo svetlobni učinki in kontrastne barve paketa, seveda spet s prepisi JCW in rdečimi dodatki. Tu sta tudi športna sedeža z veliko bočnega oprijema, vendar bi si višji vozniki želeli nekoliko več prostora, sploh za kolena. Položaj za volanom je nizek, prikazovalnik informacij za volanom pa je postavljen prenizko, zato ni idealno berljiv. Ergonomija torej ni popolna, a tisti, ki se ujemajo z merami, bodo nagrajeni z občutkom kompaktnosti in povezanosti z avtom.

Na zadnjih sedežih prostora ne bo v izobilju, a za krajše poti bosta dva potnika še zadovoljna. Prtljažnik z osnovnimi 300 litri ni med največjimi, dovolj je za vikend prtljago dveh oseb ali večje nakupe, dno pa je ravno in uporabno. Kot celota Aceman v notranjosti uspešno združuje tipično minijevsko igrivost z občutkom sodobnega električnega vozila – čeprav nekoliko na račun prostornosti in uporabnosti.

Povejmo še kaj o pogonu. 190-kilovatni elektromotor poganja sprednja kolesa, z »boostom« ima tudi 350 Nm navora, do stotice rabi 6,4 sekunde, kar je že nekako v meji nepripravljenega človeškega telesa. S trdim in direktnim volanom in 1,8 tonami reč ni ravno lahkotna, surovo moč pa  začutimo predvsem pri pospeševanjih v ovinkih, sedeži držijo telo na mestu, podvozje tudi doda svoje, lega je predvidljiva, JCW pa zna kar lepo puliti sicer precej posreden volan iz rok, če ga ne držite močno. Kakšen dodatek v obliki stare dobre »špere« bi dodal še nekaj več športnega doživetja.

Tipično za JCW in že v osnovi za Acemana je zelo trdo naravnano podvozje, ki zna ublažiti neravnine, vseeno pa prenaša vsako nepravilnost direktno na karoserijo (in potnika), teh tresljajev je v izobilju tudi pri čisto običajni mestni vožnji, če župan ni prav pred tednom dni položil novega asfalta, ali pa tudi.

Baterija premore 49,2 kW in v praksi, če Minija ne boste vozili ravno kot vaša babica, gre nekaj malega čez 200 kilometrov ali z mirnejšo nogo tja do 250, tovarniških 355 kilometrov dosega se boste spominjali le po napisu na papirju (ali zaslonu). Baterija se polni s 95 kW tam, kjer elektroni konstantno tečejo v isto smer. Kako in kje boste izkoristili 190 kW, pa je stvar voznika, tudi koliko kilometrov boste naredili med polnjenji.

Vrh ponudbe Acemana se začne pri 42.900 tisočakih, potem pa z raznimi dodatki, začenši s Polnočno črno barvo za 606 € raste do 47.300 evrov.

Zabava v Acemanu JCW ni težko dosegljiva – a tudi pomanjkljivosti niso daleč stran. Poskočen električni pogon pogosto nariše nasmeh na obraz, a natančen volan le deloma zakriva dejstvo, da gre za precej težak in s povratnimi občutki otopel avto, sploh glede na njegove mere. Podvozje je trdo, zato trpi udobje, prostora na zadnjih sedežih pa ni na pretek. Spredaj je zgodba drugačna – voznik in sovoznik sedita v kabini, ki deluje bolj posebna in kakovostna kot pri večini tekmecev, kar je še toliko bolj impresivno, saj Aceman te pogosto prehiti tudi pri ceni.