Leta 2024 se je Toyotin terenski velikan Evropi predstavil v novi generaciji z znanim klasičnim dizelskim motorjem. A ni trajalo dolgo, saj so že nekaj mesecev po premieri pri Toyoti sporočili, da bo Land Cruiser doživel rahle tehnične spremembe na pogonskemu sklopu. Povsem jasno je bilo, da gre za elektrifikacijo v mehkejši obliki, ki omogoča doseganje zahtevnih emisijskih standardov.

Nedavno sem ponovno sedel za volan Toyotinega orjaka s posodobljenim dizelskim motorjem in že po prvih nekaj kilometrih je bilo jasno, da je postal še za odtenek bolj prepričljiv pri vozniških sposobnostih. 2,8-litrski dizelski štirivaljnik zdaj razvija 151 kilovati moči in impresivnih 500 Nm navora, za dodatno pomoč pa je tu še elektromotor oziroma generator, ki razvija največ 12 kilovatov moči in 65 Nm navora, temu pa energijo dovaja 7,6 kilograma težka litij-ionska baterija s kapaciteto 0,2 kWh. Glede na velikost in težo Land Cruiserja je jasno, da elektro enota z baterijo ni sposobna premikati 2,3 tone težkega terenskega orjaka, kot je to v navadi pri klasičnih avtomobilih. Vsak zagon motorja pospremijo znani takti dizelskega štirivaljnika, šele pri speljevanju oziroma pospeševanju se v delovni proces vključi elektrifikacija. Speljevanje je bolj gladko, pospeševanje zvezno in za odtenek odločnejše. To se najbolj opazi na asfaltni podlagi. Elektrifikacija vendarle ne prinaša nižje porabe, čeprav jo tovarniške informacije omenjajo. Povprečje med našim druženjem se je ves čas gibalo okrog 10 litrov, kar pri 80-litrski posodi za gorivo v praksi pomeni med 700 in 800 kilometrov preden sem vnovič obiskal bencinsko črpalko, kar je bilo v tistih dneh pred volitvami prava loterija. 

Ima pa elektromotor še eno pomembno vlogo. Na digitalnih merilnikih je na voljo vpogled stanja baterije, kjer sistem vozniku med drugim sporoča, kdaj se ta polni. Energija se zatem uporabi za delovanje sistema ugašanja in zagona motorja, z manj tresljaji, kar prispeva k udobnejši vožnji v prometnih zastojih. A ni še konec. Toyotini inženirji so omogočili, da preko osrednjega zaslona uporabnik lahko še malce nastavlja delovanje start&stop sistema in sicer, da poleg klasičnega načina izbere tako imenovani Long način, kjer je čas izklopa motorja podaljšan, ne glede na to, ali klimatska naprava deluje. S tem so želeli pokazati, da blago-hibridni sistem dejansko omogoča tudi daljša obdobja mirovanja motorja, ne da bi to izpraznilo klasični akumulator, saj del električnih porabnikov lažje premosti krajše prekinitve.

Seveda, takoj, ko je mogoče, zavijem na makadam in se povzpnem na bližnjo vzpetino, da spet preskusim njegovo terensko suverenost in da pri tem ustvarim še nekaj fotografij. Dizelski štirivaljnik preko natančnega 8-stopenjskega samodejnega menjalnika ves čas pošilja na vsa štiri kolesa, kar pomeni 40 odstotkov na sprednja kolesa in preostanek na zadnji par koles. Tu je na voljo še reduktor, za tiste res najzahtevnejše razmere na poti, pa zapora sredinskega in zadnjega diferenciala. Za volanom imam s pomočjo kamer res dober vpogled nad stanjem poti pred menoj. Namreč, na osrednjem zaslonu mi sistem prikazuje sliko kamer pred sprednjim delom podvozja in koles (do hitrosti 12 km/h), uporabne pa so tudi tiste, ki prikazujejo sliko s strani. Na ozkih prehodih in težko prevoznih prehodih je to zlata vredna funkcija.

Omembe vreden je tudi izbirnik Multi-Terrain, kjer voznik glede na potrebe izbira režim vožnje. Na voljo so programi vožnje po snegu, pesku, blatu, kamenju, izbira teh pa je možna tudi med vožnjo in sicer do hitrosti 30 km/h. Omeniti velja uporabno funkcijo spusta (Crawl Control), ki deluje kot nekakšen terenski tempomat pri zahtevnih spustih (hitrost od 1 do 15 km/h), kjer se voznik lahko osredotoči izključno na vrtenje volana. Da ima Land Cruiser električno podporo gre opaziti takoj, ko odprem prtljažna vrata. Namreč, baterija s 13 celicami je nameščena v zadnjem delu vozila in kot taka odščipne nekaj prostora. Slabih 20 litrov.

Veliki Toyotin terenski jezdec je še enkrat dokazal, da je lahko odličen sopotnik na dolgih asfaltnih ali terenskih pustolovščinah. Poleg izjemne pogonske tehnike blesti tudi pri udobju in napredni tehnologiji. Voznikovo okolje je prijetno, pregledno in obdano s številnimi gumbi ter stikali, osrednji zaslon pa se na eni strani lahkotno povezuje s pametnimi telefoni in zrcali vsebino, na drugi strani pa, ko je to potrebno, predvaja sliko s kamer za lažji prehod po ozkih makadamskih poteh. Pri Toyoti pravijo, da je celoten blago-hibridni sistem kompakten in tehnično precej enostaven za vgradnjo in kot tak ne zahteva večjih sprememb konstrukcije, kar pa očitno ni bistveno vplivalo na ceno. Z bogato založenim paketom Executive je cena tega še vedno dobrih 83 tisoč evrov.