Miniaturni dirkalnik, ki je povsem vozen, je izdelan kot enosedežnik v merilu 1:2. Karoserija je bila v celoti izdelana s pomočjo 3D-tiskalnika, ki je ustvaril skupno kar 123 posameznih delov, ti pa so bili nato spojeni, obdelani in pobarvani v uradno barvno shemo ekipe Toyota Gazoo Racing za sezono 2026.

Vozilo vključuje tudi funkcionalne luči in drsna pleksi stekla, dostop do kabine pa je mogoč preko snemljive strehe. Osnovo predstavlja šasija iz kartcrossa, ki je bila podaljšana za 580 mm, da ustreza proporcem pravega dirkalnika. Za pogon skrbi dvovaljnik iz motocikla s 118 konji, ki poganja zadnji kolesni par. Zaradi nizke teže vozilo dosega hitrosti do 94 km/h, po ocenah pa lahko preseže tudi 150 km/h. Razvoj ni potekal brez težav – prevelik mehanski oprijem je sprva povzročal težave pri vodljivosti, zato je Avstralec zamenjal gume in prilagodil varnostno kletko, da je omogočil več fleksibilnosti podvozja. 

Projekt je dosegel vrhunec, ko je bil White povabljen na testiranje Toyotine tovarniške ekipe v francoskih Alpah, njegov projekt pa so postavili tudi ob bok pravemu dirkalniku. Zgodba dokazuje, da lahko strast, znanje in vztrajnost tudi iz garažnega projekta ustvarijo nekaj, kar pritegne pozornost svetovne avtomobilske industrije.