1. maja 1994 je na dirki v Imoli po nesreči v ovinku Tamburello umrl Ayrton Senna, dirkač, ki je že v času svoje kariere presegel okvirje običajnega športnika in postal globalni simbol hitrosti, perfekcionizma, strasti in skoraj mistične predanosti dirkanju.

Tudi več kot tri desetletja pozneje Senna ostaja eden največjih fenomenov v zgodovini avtomobilizma. Ne zgolj zaradi treh naslovov svetovnega prvaka ali 41 zmag, temveč zaradi načina, kako je dirkal. Njegovi kvalifikacijski krogi so pogosto delovali skoraj nadnaravno. V dežju je vozil, kot da fizikalna pravila zanj ne obstajajo. Njegov krog v Monacu leta 1988, ko je bil več kot sekundo hitrejši od moštvenega kolega Alaina Prosta, še danes velja za enega najbolj legendarnih trenutkov F1.

A Senna ni bil samo izjemno hiter dirkač. Imel je karizmo, ki jo je težko razložiti. Bil je tih, resen, pogosto introvertiran, vendar hkrati neverjetno intenziven. Ko je govoril o dirkanju, je bilo jasno, da zanj F1 ni služba ali šport, ampak nekaj skoraj duhovnega. Pogosto je omenjal občutke popolne povezanosti z dirkalnikom, stezo in trenutkom, zaradi česar so ga mnogi videli kot človeka, ki je vozil na meji nečesa večjega od same tehnike.

Velik del njegovega mita izvira tudi iz rivalstva z Alainom Prostom. Njuni dvoboji konec osemdesetih in v začetku devetdesetih so bili brutalni, politični in čustveni. F1 je zaradi njiju dobila skoraj filmsko dimenzijo, Senna pa je postal simbol neuklonljivega borca, ki je šel vedno do roba.

Njegova smrt v Imoli je šokirala svet in za vedno spremenila F1. Po črnem vikendu, v katerem je umrl tudi Roland Ratzenberger, je prvenstvo popolnoma spremenilo pristop k varnosti. Številni današnji varnostni sistemi, od konstrukcije dirkalnikov do zaščite stez in sistema Halo, imajo korenine prav v dogodkih tistega usodnega vikenda leta 1994.

Fenomen Ayrtona Senne pa ni preživel zgolj zaradi nostalgije. Mlajše generacije, ki ga nikoli niso videle dirkati v živo, ga še danes občudujejo preko arhivskih posnetkov, dokumentarcev in zgodb drugih dirkačev. Lewis Hamilton ga ima za svojega največjega vzornika, Max Verstappen večkrat omenja njegove legendarne vožnje v dežju, njegovo ime pa ostaja sinonim za čisto dirkaško genialnost.

Morda je prav to razlog, da Senna še danes deluje skoraj večji kot življenje samo. Ni bil popoln človek in ni bil vedno najlažji tekmec ali kolega, vendar je v sebi nosil nekaj, kar je v sodobnem športu vse redkejše — občutek absolutne predanosti. Ko je sedel v dirkalnik, je deloval, kot da obstajata samo še on in meja mogočega.

Zato Ayrton Senna tudi 32 let po smrti ni le nekdanji svetovni prvak. Ostaja legenda, simbol in za mnoge največji dirkač v zgodovini F1.