Ustvaril je moštvo Williams, ki je od začetka osemdesetih do sredine devetdesetih let veljalo za absolutno merilo v Formuli 1. To je bilo obdobje zmag, naslovov in tehnične odličnosti, ki ga mnogi še danes štejejo za zlato dobo tega športa.

Leta 1986 pa se je njegovo življenje v trenutku popolnoma spremenilo. Po zimskih testiranjih na dirkališču Paul Ricard v južni Franciji se je odpravil proti letališču, saj je želel naslednji dan v Londonu teči polmaraton – kar veliko pove o njegovi energiji in značaju.

Sedel je v najet Ford Sierra, skupaj z njim pa je bil tudi Peter Windsor, ki je delal v njegovi ekipi kot vodja odnosov s sponzorji. Vozila sta po ozki in neravni cesti, ko je Williams zelo hitro pripeljal v blag ovinek. Avto je zadel nizek kamniti zid, zapeljal s ceste, naredil več premetov in padel približno dva metra globoko na polje. Vozilo se je prevrnilo na bok, streha se je sesedla, Williams pa je ostal ukleščen med sedežem in karoserijo. Bil je pri zavesti, a je hitro ugotovil, da ne more premikati rok in nog. Ob tem je zavohal še uhajanje goriva in se bal, da bi lahko vozilo zagorelo.

Peter Windsor je imel precej več sreče in je utrpel le lažje poškodbe. Takoj je ukrepal in Williamsa potegnil skozi zadnje okno s pomočjo človeka, ki je videl nesrečo, še pred prihodom reševalcev. Kot je povedal Peter Windsor, je bil to učitelj matematike, ki je - po naključju - učil hčerko Carlosa Reutemanna. Williams je bil ves čas pri zavesti in bentil, da ne bo nikoli več vozil hitro. Na mestu nesreče so čakali skoraj tričetrt ure, preden sta se za njima pripeljala Nigel Mansel in Nelson Piquet, ki je imel v svojem Mercedesu tudi mobilni telefon, s katerim so poklicali reševalce.

Williamsa so nato s helikopterjem prepeljali v bolnišnico Royal London, kjer so mu opravili nujen poseg – traheotomijo za odvajanje tekočine iz pljuč, ki mu je najverjetneje rešila življenje.

Diagnoza je bila izjemno huda: zlom vratne hrbtenice. Zdravniki so napovedali, da morda ne bo živel več kot deset let. Izgubil je funkcijo vseh štirih okončin – postal je tetraplegik. Za mnoge bi bil to konec. Za Franka Williamsa pa ne.

Za nesrečo je bil Frank Williams kriv sam, z nekaj dirkaškimi izkušnjami celo v Formuli 3, je zelo rad stopil na plin in Peter WIndsor se je spominjal, da je med vožnjo nekajkrat pomislil, da njegov šef vozi prehitro, a namesto, da bi mu to rekel, je samo omenil, da ima Sierra, ena prvih sploh, precej dobre zavore.

Frank Williams se je vrnil in nadaljeval vodenje moštva. Prav v letu nesreče je Williams osvojil naslov svetovnega prvaka, kar še dodatno poudarja neverjetnost njegove zgodbe.

Pod njegovim vodstvom je moštvo v naslednjih letih osvojilo več naslovov med dirkači in konstruktorji. Za Williams so vozili največji dirkači tistega časa – Nelson Piquet, Alain Prost in kasneje Ayrton Senna, ki se je ekipi pridružil, ker je želel voziti najboljši dirkalnik. Frank Williams ni bil le lastnik ekipe, bil je vizionar. Znal je prepoznati talente, zgraditi vrhunsko organizacijo in ohraniti konkurenčnost skozi različna obdobja F1.

Njegova zgodba presega šport. Postal je simbol nepopustljivosti, dokaz, da tudi najhujša življenjska preizkušnja ne pomeni konca. Frank Williams je umrl novembra 2021, star 79 let. Njegova zapuščina pa ostaja globoko zasidrana v zgodovini F1. Njegovo ime še danes ostaja v F1, sicer daleč od nekdanjih uspehov, a vendarle je njegovo ime še vedno prisotno na stezah.

Peter Windsor je bil pozneje novinar in analitik za F1 Racing in Autosport, komentiral je na ITV in bil del neuspešnega projekta ekipe US F1. Z njim sva pred leti na kavču v press centru gledala celotno dirko in debatirala, na koncu mi je izrekel priznanje, da mladi mož dobro razumem dogajanje. Šele malce kasneje (Windsorja nisem poznal), ko je mimo prišel Ališič in rekel: "O, ti pa kar s Petrom gledaš dirko", sem dejansko ugotovil, s kom sem imel čast spremljati dirko.