Nastajal je dirkalnik Honda RA099, resen poskus vrnitve med konstruktorje, ne le še ena testna študija ali razvojni eksperiment. Danes velja RA099 za eno največjih zgodb tipa »kaj pa če« v moderni zgodovini F1. Honda je leta 1999 izdelala popolnoma funkcionalen prototip dirkalnika, s katerim je želela preveriti možnost samostojnega nastopa v prvenstvu. To ni bil zgolj testni avto ali razvojna mula, ampak povsem resno zasnovan F1 dirkalnik z jasnim ciljem – stati na štartni vrsti Velikih nagrad.

Šasijo je izdelala Dallara, za tehnično smer razvoja pa je skrbel Harvey Postlethwaite, eden najbolj spoštovanih inženirjev tistega obdobja, ki je pred tem delal pri Ferrariju in Tyrrellu. Za pogon je skrbel atmosferski 3-litrski V10 Mugen-Honda MF301HD, tipična konfiguracija F1 tiste ere. Dirkalnik je tehtal le 605 kilogramov in uporabljal sekvenčni polavtomatski šeststopenjski menjalnik z vzvratno prestavo.

Ko je RA099 v začetku leta 1999 prvič zapeljal na stezo, večina ekip od njega ni pričakovala veliko. Šlo naj bi za nov projekt brez izkušenj in brez prave primerjave z uveljavljenimi moštvi. Toda že prvi testni dnevi v Jerezu so povzročili precej dvignjenih obrvi. Za volanom je sedel Jos Verstappen in Honda je nepričakovano začela postavljati zelo konkurenčne čase. Na enem od testov v Jerezu je RA099 celo končal na vrhu razpredelnice časov in bil več kot sekundo hitrejši od BAR-a.

Tudi februarja 1999 v Barceloni avto ni bil daleč od najboljših. Za najhitrejšim dirkalnikom je zaostajal približno sekundo, kar je bilo za povsem nov projekt brez dirkaških izkušenj izredno impresivno. V določenih trenutkih RA099 niti ni deloval kot outsider, ampak kot povsem legitimen član sredine razpredelnice.

Napredek se je nadaljeval tudi maja istega leta, ko je Verstappen na dodatnem testiranju v Barceloni postavil šesti čas dneva. Honda je počasi kazala, da projekt ni le marketinška vaja, ampak potencialno resna prihodnja F1 ekipa. Po številnih testiranjih je postalo jasno, da ima RA099 realen potencial za nastope v prvenstvu. Dirkalnik ni bil zgolj hiter v enem krogu, ampak je konstantno vozil čase blizu uveljavljenim ekipam sredine karavane. Ob določenih pogojih se je približal celo najboljšim moštvom.

Še pomembnejše pa je bilo mnenje voznikov. Povratne informacije so govorile o dobro uravnoteženem dirkalniku, ki je potreboval razvoj, ne pa popolne prenove. RA099 ni deloval kot projekt, ki bi bil še leta oddaljen od dirkanja, ampak kot avto, ki je bil skoraj pripravljen za prvenstvo in prav zato je zgodba toliko bolj fascinantna - projekt ni propadel zaradi slabega dirkalnika ali tehničnih težav, ampak predvsem zaradi notranjih odločitev znotraj Honde.

V podjetju sta namreč obstajali dve povsem različni filozofiji. Ena stran je zagovarjala popolno tovarniško vrnitev v F1 z lastnim moštvom kot je bilo to v šestdesetih letih, druga pa je želela precej manj tvegan in cenejši pristop – dobavo motorjev že obstoječim ekipam. Velik udarec za projekt je pomenila tudi smrt Harveyja Postlethwaita, ki je aprila 1999 med testiranjem v Jerezu doživel srčni napad. Bil je tehnični vodja celotnega projekta in eden ključnih ljudi pri razvoju dirkalnika.

Poleg tega je Honda ugotovila, da bi bila ustanovitev popolnoma lastne F1 ekipe izredno draga in dolgoročno zelo tvegana. Istočasno se je pojavila možnost sodelovanja z moštvom BAR, ki je že imelo infrastrukturo, osebje in pripravljen sistem za nastopanje v prvenstvu. Prav ta dogovor je dokončno odločil usodo RA099. Namesto lastnega moštva se je Honda odločila za partnerstvo z BAR-om in leta 2000 vstopila v F1 kot dobavitelj motorjev, projekt RA099 pa je tiho izginil.

Danes velja Honda RA099 za enega najbolj zanimivih neuresničenih projektov v zgodovini F1. To je eden tistih dirkalnikov, ki nikoli niso nastopili na dirki, pa kljub temu pustili močan pečat. Preživeli primerki so danes shranjeni v Hondinem muzeju Collection Hall v Motegiju, kjer še vedno spominjajo na projekt, ki je bil presenetljivo blizu temu, da bi postal prava Hondina F1 ekipa.