Učiteljice so tam še v zgodnjih osemdesetih na eno od miz v razredu postavile predvajalnik diapozitivov, če me spomin ne vara, smo mu dejansko rekli diaprojektor, vanje naložile "diase" iz škatlic in že smo na platnu gledali to, kar bi današnja mularija morala sama od sebe najti na mobilnikih - pa seveda ne. Leta 1976, točno pred pol stoletja, so pri Sava filmu izdali serijo fotografij, s katerimi so potem v šolah deco maltretirali, kaj se lahko, kaj se ne sme, kaj je nevarno in kaj se za mlade pionirje ne spodobi. Serija diapozitivov tako v enem od slovenskih krajev prikazuje vse nevarnosti, ki so takrat prežale na in ob cestah, na parkiriščih pred bloki in še marsikje drugje. 

Hodi po pravi strani ceste, da te vozniki vidijo, železniške zapornice so tam zato, da počakamo, ne igrajte se ob cesti, ker lahko padete pod tovornjak, kolo in še kaj, celo ne skrivajte se pod tovornjakom. Včasih, ko ni bilo toliko igrač in mladež ni sedela doma na kavčih in buljila v ekrane, je bila domišljija tista, ki je pomagala pri odraščanju in to celo - ne boste verjeli - na svežem zraku. Nekatere "nevarnosti" so danes praktično nemogoče, prav zaradi ekranov. Ne obešajte se na tovornjak, ne tecite brezglavo po žogo, ki je ušla na cesto, saj vas lahko zbije stric s Fičkom, ne mečite smeti naokrog, ne hodite po cesti vštric... še bi lahko naštevali. Nekateri "slajdi" so sicer tudi malce nerazumljivi, večinoma pa je bila takratna generacija precej bolj dovzetna in se jih je "bolj prijelo" kot danes. 

V časih, ko je drevo praktično premagalo vsak avto, ko je večina ljudi hodila peš, ko še ni bilo pločnikov, kolesarskih cest, ko so po današnjih merilih že meter od domačih vrat tvegali glavo, je bila tudi vzgoja drugačna. Nevarnosti v prometu smo se bolj zavedali kot danes. In celo preživeli smo.