Volkswagen Karmann Ghia spada med slednje. Čeprav je pod elegantno karoserijo skrival skoraj identično tehniko kot legendarni Hrošč, je deloval kot mali italijanski eksot. Bil je eden najbolj nenavadnih projektov povojne avtomobilske industrije – kombinacija nemške mehanike, italijanskega dizajna in ročne izdelave, ki je ustvarila avtomobil, kakršnega Volkswagen ni imel ne prej ne pozneje.

V času, ko je Volkswagen gradil predvsem racionalne in preproste avtomobile za množice, je Karmann Ghia predstavljal nekaj skoraj drznega. Ni bil posebej hiter, ni bil športnik v pravem pomenu besede in ni ponujal brutalnih zmogljivosti. Toda imel je nekaj, česar številni drugi avtomobili tistega časa niso premogli – stil. Njegove mehke linije, nizka silhueta in skoraj eksotičen videz so ustvarili občutek, da gre za precej dražji avtomobil, kot je v resnici bil. Prav zaradi tega je postal ena največjih oblikovalskih ikon Volkswagnove zgodovine.

Preprosto čudovit: Karmann Ghia Type 34 letnik 1961

Zanimivo je, da Volkswagen v začetku projekta avtomobila sploh ni videl kot športnega modela. Interno so ga obravnavali bolj kot »posebno različico« Hrošča za premožnejše kupce. Številni ameriški novinarji so ga kasneje opisovali kot »najlepši avto z najmanj zmogljivim motorjem«, kar je bil pravzaprav precej natančen opis njegove filozofije. Karmann Ghia je namreč ustvarjal iluzijo eksotičnega športnika, čeprav je pod pločevino ostajal skoraj povsem ljudski Volkswagen.

Zgodba avtomobila se je začela v začetku petdesetih let, ko je Wilhelm Karmann želel Volkswagnu ponuditi bolj prestižen model. Podjetje Karmann iz Osnabrücka je bilo že znano po izdelavi karoserij in kabrioletov ter je za Volkswagen izdelovalo odprte različice Hrošča. Karmann je verjel, da bi lahko na osnovi Volkswagnove tehnike nastal precej bolj eleganten avtomobil. Ker v Nemčiji niso našli primernega oblikovalskega pristopa, so se obrnili proti Italiji.

Karoserijska mojstra Wilhelm Karmann iz Osnabrücka in Luigi Segre, vodja studia Ghia iz Torina, sta leta 1955 na avtomobilskem salonu IAA predstavila rezultat svojega sodelovanja – kupe Karmann Ghia. Do konca proizvodnje julija 1974 so ga izdelovali v skoraj nespremenjeni obliki.

Tam je v projekt vstopil znameniti studio Ghia iz Torina. Italijanski oblikovalci so pripravili elegantno kupejevsko karoserijo, ki je bila za Volkswagen skoraj šokantno sofisticirana. Dolg nos, nizka strešna linija in gladko oblikovan zadek so avtomobilu dali podobo malega gran turisma. Čeprav je bil tehnično precej preprost, je na cesti deloval skoraj eksotično. Po nekaterih zgodovinskih zapisih naj bi Luigi Segre iz Ghie osnovni koncept pokazal Volkswagnu skoraj skrivaj, brez uradnega naročila, saj je verjel, da bo vodstvo ob pogledu na avtomobil takoj navdušeno. In res se je zgodilo prav to.

Ko je bil avtomobil leta 1955 predstavljen javnosti, je nosil oznako Type 14. Pod elegantno zunanjostjo pa se je skrival skoraj običajen Volkswagen Beetle. Osnova je bila platforma Type 1, kar pomeni klasično zasnovo z zadaj nameščenim zračno hlajenim bokserskim štirivaljnikom in zadnjim pogonom. Motor je bil nameščen za zadnjo osjo, menjalnik pa neposredno pred njim. Takšna postavitev je omogočala preprosto konstrukcijo, dobre vozne lastnosti in nizke proizvodne stroške.

Prvi modeli so uporabljali 1,2-litrski zračno hlajeni bokser s prostornino 1192 kubičnih centimetrov. Motor je razvijal približno 22 kW (30 KM), kar danes zveni skoraj smešno malo, a v sredini petdesetih let to ni bilo povsem nenavadno. Motor je uporabljal en sam Solexov uplinjač in preprosto konstrukcijo z eno odmično gredjo in dvema ventiloma na valj. Hlajenje je potekalo brez vode – za pretok zraka je skrbela turbina, gnana neposredno z motorja prek jermena.

Leta 1961 je Volkswagen razširil svojo ponudbo osebnih vozil z modelom Type 31 VW 1500 Limousine. Šlo je za limuzino srednjega razreda, ki je ostala v proizvodnji do junija 1973 in dosegla več kot dva milijona in pol izdelanih primerkov. Vzporedno je Volkswagen istega leta na avtomobilskem salonu IAA v Frankfurtu predstavil tudi štirisedežni kabriolet na enaki tehnični osnovi. Karmann je izdelal 16 vozil, večinoma ročno. Do serijske proizvodnje ni prišlo, saj bi potrebne dodatne ojačitve karoserije ceno modela 1500 Cabriolet pognale v nesprejemljivo visoke številke. Danes obstajata le še dva primerka tega avtomobila – eden je v zbirki podjetja Karmann, drugi pa v muzeju AutoMuseum Volkswagen.

Takšna zasnova je imela več prednosti. Motor je bil robusten, enostaven za servisiranje in precej odporen proti nizkim temperaturam. Ker ni imel hladilnika, vodne črpalke ali cevi za hladilno tekočino, je bilo manj možnosti za okvare. Po drugi strani pa so zračno hlajeni motorji težje nadzorovali temperaturo pri visokih obremenitvah, posebej v vročem podnebju. Prav zaradi tega so številni ameriški lastniki v šestdesetih letih dodatno vgrajevali zunanje hladilnike olja, posebej v Kaliforniji in Arizoni, kjer so poletne temperature pogosto povzročale pregrevanje motorjev med daljšimi vožnjami po avtocesti.

Kljub športnemu videzu Karmann Ghia nikoli ni bila pravi športni avto. Prvi modeli so dosegali največjo hitrost okoli 118 km/h, pospešek do stotice pa je trajal več kot 20 sekund. Toda kupci tega avtomobila niso kupovali zaradi brutalnih zmogljivosti. Kupovali so ga zaradi videza. Bil je avtomobil za počasno križarjenje ob obali, za mestne avenije in za ljudi, ki so želeli nekaj elegantnejšega od običajnega Hrošča.

Posebnost avtomobila je bila tudi proizvodnja. Medtem ko je bil Hrošč izdelan skoraj industrijsko brutalno racionalno, je Karmann Ghia zahteval precej več ročnega dela. Karoserijski paneli so bili kompleksno ukrivljeni, številni deli pa ročno varjeni in prilagajani. Prav zato je bil Karmann Ghia občutno dražji od običajnega Volkswagna. Zaradi ročne izdelave je bilo med posameznimi avtomobili mogoče najti celo manjša odstopanja v prileganju karoserijskih panelov, kar je danes med zbiratelji skoraj del šarma avtomobila.

Razstavljeni avtomobil je s proizvodnega traku zapeljal 1. julija 1974 in naj bi bil po podatkih podjetja Karmann zadnji izdelani Karmann Ghia Cabriolet. Poleg tega gre tudi za pravi filmski avtomobil. Pred kratkim je sodeloval pri snemanju filma Maria, ihm schmeckt's nicht, posnetega po istoimenski uspešnici Jana Weilerja. V skladu s podnaslovom »Zgodbe moje italijanske družine« se je filmski junak podal na zanimivo potovanje iz Münchna v Italijo.

Podvozje je ostalo skoraj identično tistemu, ki ga je imel Hrošč. Spredaj je uporabljal torzijske vzmeti z vzdolžnimi vodili, zadaj pa znamenite nihajne polosovine. Ta rešitev je bila mehansko zelo preprosta in robustna, a je imela tudi slabosti. Pri hitri vožnji skozi ovinke so se zadnja kolesa močno spreminjala glede naklona, kar je lahko povzročilo nenadno prekrmarjenje. Vozniki so morali biti previdni predvsem pri hitrem odvzemu plina sredi ovinka, saj je imel zadek resno tendenco, da prevzame vodstvo.

Prav zaradi te posebne razporeditve mase je imel Karmann Ghia zelo specifičen občutek med vožnjo. Zadek je bil zaradi motorja težji, kar je pomenilo odličen oprijem pri speljevanju na mokri podlagi ali snegu. Po drugi strani pa je avto pri res agresivni vožnji zahteval precej spoštovanja. Vozniki, vajeni klasičnih avtomobilov s spredaj nameščenim motorjem, so bili pogosto presenečeni nad reakcijami zadnjega dela avtomobila.

Notranjost je bila silno enostavna in je niso spreminjali.

Ker avtomobil ni bil posebej zmogljiv, so prve različice uporabljale bobnaste zavore na vseh štirih kolesih. Šele kasneje so močnejši modeli dobili izboljšane zavore in pri nekaterih različicah tudi kolutne zavore spredaj. Kljub temu Karmann Ghia nikoli ni bila ustvarjena za agresivno športno vožnjo.

V šestdesetih letih je Volkswagen postopoma povečeval moč motorjev. Prišli so 1,3-litrski, 1,5-litrski in kasneje 1,6-litrski bokserski motorji. Zadnje evropske različice so razvijale približno 37 kW (50 KM), kar je omogočilo največjo hitrost okoli 145 km/h. Avto je postal precej bolj uporaben tudi na novih evropskih avtocestah. Pri nekaterih ameriških različicah so morali zaradi strožjih okoljskih predpisov nekoliko zmanjšati moč motorjev, zato so evropski modeli pogosto veljali za bolj »živahne«.

Leta 1957 je prišla še odprta različica Cabriolet. Zaradi odstranjene strehe je karoserija dobila dodatne ojačitve pragov in dna. Kabriolet je bil nekoliko težji, a še precej bolj eleganten od kupeja. Posebej priljubljen je postal v Kaliforniji, kjer so ga mnogi kupovali kot bolj zanesljivo alternativo britanskim roadsterjem. Prav tam je Karmann Ghia postal skoraj del surferske kulture in hollywoodskega življenjskega sloga šestdesetih let.

Volkswagen Karmann Ghia TC (Toruing Coupe) je bila brazilska različica s kupejevskim zadkom, osnovo pa je predelal drugi oblikovalec, Giorgietto Guigiaro.

Leta 1961 je Volkswagen predstavil še Type 34 – precej bolj prestižno in tehnično naprednejšo različico. Temeljil je na platformi Volkswagen Type 3 in uporabljal drugačen motor s tako imenovano »palačinkasto« zasnovo. Ventilator za hlajenje je bil premaknjen na zadnji del motorja, zato je bil agregat nižji in je omogočil večji prtljažni prostor.

Type 34 je bil večji, prostornejši in precej bolj luksuzen avtomobil. Imel je bogatejšo notranjost, več kroma, bolj sofisticirano armaturno ploščo in celo električno pomično streho, kar je bilo za začetek šestdesetih let izredno prestižno. Toda visoka cena je pomenila, da prodaja ni nikoli dosegla pričakovanj. Danes je ravno zaradi tega Type 34 precej redkejši in med zbiratelji pogosto celo bolj cenjen kot običajna Karmann Ghia.

Zanimiva je tudi zgodba o varnosti avtomobila. Zaradi nizkega nosu in mehkih linij je bil Karmann Ghia v prometu precej slabše opazen kot višji avtomobili. Ameriški lastniki so zato pogosto dodatno nameščali večje zadnje luči ali dodatne bočne smerokaze. Prav zaradi ameriške zakonodaje so kasnejši modeli dobili večje odbijače in drugačno svetlobno opremo, kar je nekoliko spremenilo prvotno čisto obliko avtomobila.

Karmann Ghia je skozi leta postal simbol posebne filozofije avtomobilizma. Bil je avtomobil, ki ni skušal biti najhitrejši ali najbolj praktičen. Njegova naloga je bila ustvariti čustva. Prav zato ga številni ljubitelji avtomobilov še danes vidijo kot enega najlepših Volkswagnov vseh časov.

Skupno je bilo izdelanih več kot 445 tisoč primerkov osnovnega Type 14, dodatno pa še več deset tisoč brazilskih različic. Toda korozija je skozi desetletja uničila ogromno avtomobilov. Kompleksna ročno izdelana karoserija je imela številne skrite kotičke, kjer se je nabirala vlaga, zato je danes zelo težko najti popolnoma zdrav primerek brez zahtevne obnove.

Kljub temu pa Karmann Ghia ostaja eden najbolj prepoznavnih klasičnih Volkswagnov. Predstavlja obdobje, ko so avtomobili nastajali z več karakterja, več oblikovalske drznosti in precej manj računalniških analiz. Bil je dokaz, da lahko tudi preprost ljudski avtomobil postane eleganten.