Dirkalnik Tyrrell P34 s kar šestimi kolesi je dosegel svojo prvo in hkrati edino zmago v svetovnem prvenstvu. Za volanom je sedel Jody Scheckter, ki je po 72 krogih slavil pred moštvenim kolegom Patrickom Depaillerjem. Tyrrell je tako dosegel dvojno zmago, ki še danes ostaja eden najbolj nenavadnih rezultatov v zgodovini prvenstva.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila obdobje drznih tehničnih zamisli. Konstruktorji so iskali prednost na vseh mogočih področjih, od aerodinamike do postavitve motorjev in vzmetenja. Med najbolj izvirnimi idejami je bil prav projekt Tyrrell P34, za katerim je stal konstruktor Derek Gardner. Namesto običajnih dveh sprednjih koles je P34 uporabljal štiri manjša kolesa. Ta so imela premer le deset palcev in so bila skrita za nosom dirkalnika. Namen rešitve je bil zmanjšati zračni upor, hkrati pa povečati oprijem sprednjega dela dirkalnika. Štirje stični deli s podlago naj bi zagotavljali boljše zaviranje in večjo stabilnost v ovinkih.

Ko se je dirkalnik prvič pojavil na stezi, so mnogi menili, da gre predvsem za marketinški trik. Toda Tyrrell je hitro dokazal, da je projekt resen. Že na uvodnih dirkah sezone 1976 je bil P34 konkurenčen, vrhunec pa je sledil prav na VN Švedske. Scheckter je dirko začel s tretjega startnega mesta, Depailler pa s petega. Oba dirkača sta skozi dirko izkoriščala prednosti nenavadnega dirkalnika in postopoma prevzela nadzor nad dogajanjem. Po dobri uri in pol dirkanja je Scheckter ciljno črto prečkal kot zmagovalec, Depailler pa je Tyrrellu zagotovil še drugo mesto. Tretji je bil Niki Lauda s Ferrarijem 312T2. Avstrijec je bil tedaj na poti do drugega naslova svetovnega prvaka, vendar na Švedskem ni mogel ogroziti Tyrrellove premoči.

Čeprav je P34 v nadaljevanju sezone osvojil še več uvrstitev na stopničke, zmage ni nikoli več ponovil. Glavna težava je bila povezana z razvojem pnevmatik. Posebna majhna sprednja kolesa so zahtevala posebej razvite Goodyearjeve gume, vendar proizvajalec zaradi omejenih sredstev ni mogel zagotavljati enako intenzivnega razvoja kot za običajne dimenzije. Posledično je prednost koncepta začela izginjati. Medtem ko so tekmeci napredovali z novimi gumami in izboljšanimi dirkalniki, je Tyrrell vse težje sledil tempu najboljših ekip. Dirkalnik je ostal v uporabi tudi v sezoni 1977, vendar brez večjih uspehov. Ob koncu leta je ekipa projekt opustila in se vrnila k bolj tradicionalni zasnovi.

Kljub temu Tyrrell P34 ostaja eden najbolj znamenitih dirkalnikov v zgodovini Formule 1. Še danes je edini šestkolesni dirkalnik, ki je nastopil na dirki svetovnega prvenstva, osvojil stopničke in zmagal. Pol stoletja po tistem junijskem dnevu na Švedskem ostaja njegova zmaga opomnik na obdobje, ko so si konstruktorji v Formuli 1 lahko privoščili precej več tehnične svobode kot danes. In prav zaradi takšnih drznih idej je Tyrrell P34 postal ena največjih ikon tega športa.