Ecto-1 je postal eden najbolj prepoznavnih filmskih avtomobilov vseh časov, ob boku DeLoreana iz Nazaj v prihodnost in Batmobila. Toda za igralce in snemalno ekipo Izganjalcev duhov je bil skoraj tri tone težak velikan pogosto vse prej kot prijeten sodelavec. Osnova za Ecto-1 je bil Cadillac Miller-Meteor Sentinel iz leta 1959. Natančneje je šlo za tako imenovani »combination car«, posebno izvedbo, ki je lahko služila kot reševalno vozilo ali mrliški avtomobil. Že ta nekoliko morbidna dvojnost je bila kot nalašč za film o skupini lovcev na duhove.

Miller-Meteor je takšna vozila izdeloval na podaljšanih Cadillacovih profesionalnih šasijah. Avtomobil je bil dolg skoraj šest metrov in tehtal okoli tri tone, pod dolgim sprednjim pokrovom pa je imel 6,4-litrski V8 z okoli 235 kW (320 KM). Na papirju je bilo moči veliko, vendar je moral motor premikati ogromno jekleno karoserijo in pozneje še vso filmsko opremo, ki so jo namestili na avtomobil. Za končno podobo avtomobila je bil zaslužen oblikovalec in tehnični svetovalec Stephen Dane. V zgodnjih različicah scenarija Dana Aykroyda bi moral biti avtomobil črn, opremljen z belimi in vijoličnimi utripajočimi lučmi. Idejo so opustili predvsem zaradi nočnega snemanja v New Yorku, saj bi se črn avtomobil v temi preprosto izgubil. Tako je nastala znamenita bela karoserija z rdečimi dodatki.

V samem filmu Ray Stantz za dotrajani Cadillac odšteje 4800 dolarjev in nato Petru Venkmanu navdušeno našteva, da avtomobil potrebuje popravilo vzmetenja, blažilnikov, zavor, krmilnega mehanizma, menjalnika, zadnje preme, motorja, izpuha in električne napeljave. Filmska šala se je pozneje izkazala za precej blizu resničnosti. Ecto-1 je bil tudi med snemanjem avto, pri katerem nikoli niso povsem vedeli, kaj bo odpovedalo naslednje.

Snemalna ekipa nad njim menda ni bila posebej navdušena. Poleti se je velika kabina spreminjala v pečico, igralci pa so morali vanjo plezati v težkih kostumih in z opremo. Bill Murray se je pozneje spominjal vročine in znoja, Ernie Hudson pa je vožnjo Ecto-1 opisoval kot precej neprijetno izkušnjo. Skoraj šestmetrski avtomobil ni bil ravno vzor natančnega krmiljenja, zavore pa so se morale spopadati z ogromno maso. Hudson je imel občutek, da avtomobil včasih izbira svojo smer in da ga mora voznik nenehno popravljati z volanom. Tudi režiser Ivan Reitman naj bi bil med snemanjem prizorov z Ecto-1 precej nervozen. Težave z elektriko in pregrevanjem so bile pogoste, zato vsi oblaki dima, povezani z avtomobilom, niso bili nujno delo filmskih mojstrov posebnih učinkov.

Največ težav je Ecto-1 povzročil med snemanjem v New Yorku. Po zgodbi, ki se je skozi leta ohranila med člani ekipe, je avtomobil obstal prav med snemanjem na enem od pomembnih mestnih prehodov in povzročil prometni kaos. Ogromnega Cadillaca ni bilo mogoče preprosto umakniti na rob, za njim pa se je hitro ustvarila kolona jeznih Newyorčanov. Policisti, ki so pomagali pri zaporah za snemanje, nad dogodkom razumljivo niso bili navdušeni. Člani ekipe in igralci naj bi morali na koncu sami pomagati pri premikanju skoraj tri tone težkega filmskega zvezdnika. Ecto-1 je tako skoraj dobesedno ustavil New York, le da tokrat za težave niso bili krivi duhovi. Ali pač kak resnični avtomobilski demon.

Zanimivo je, da produkcija prvega filma ni imela cele flote enakih Ecto-1, kot je danes običajno pri velikih hollywoodskih produkcijah. Za različne potrebe so sicer obstajala dodatna vozila, toda znameniti predelani avtomobil je bil precej bolj dragocen in težko nadomestljiv, kot bi si snemalna ekipa želela. Črni Miller-Meteor, ki ga vidimo pred predelavo na začetku filma, je bil najet in nikoli ni postal pravi Ecto-1. Pozneje so v filmski zgodovini Ectomobila uporabljali tri Miller-Meteorje.

Redkost osnovnega avtomobila je danes dodatna težava za vse, ki želijo izdelati natančno repliko. Miller-Meteorji iz leta 1959 so izjemno iskani, originalne dele pa je skoraj nemogoče najti. Zato številne replike nastajajo na drugih Cadillacovih profesionalnih šasijah. Nekateri navdušenci več let zbirajo pravilne luči, sirene, strešne nosilce in drugo opremo, da bi se čim bolj približali filmskemu avtomobilu. Usoda originalnega Ecto-1 po koncu snemanja dolgo ni bila nič kaj zvezdniška. Avtomobil je več let propadal na območju studia, izpostavljen soncu in vremenu. Barva je bledela, na karoseriji se je pojavila rja in eden najbolj slavnih filmskih avtomobilov je počasi postajal razvalina.

Sony je originalni Ecto-1 pozneje vendarle temeljito obnovil. Restavrirani avtomobil danes ostaja del zbirke, povezane z Ghostbusters, in je eden najpomembnejših predmetov iz zgodovine franšize. Drugi avtomobili so imeli še bolj zapleteno usodo, Ecto-1A iz drugega filma pa je pozneje služil tudi kot osnova za postarane avtomobile v novejših filmih Ghostbusters: Afterlife in Ghostbusters: Frozen Empire. Koliko je originalni Ecto-1 danes vreden, je praktično nemogoče določiti, saj Sony avtomobila ne prodaja. Vsekakor pa je treba biti previden pri milijonskih ocenah. Že kakovostne replike dosegajo osupljive zneske. Ena od njih je bila leta 2020 prodana za 220.000 dolarjev, Hagerty pa je vrednost pravega filmskega avtomobila s potrjeno zgodovino že pred leti ocenjeval na več kot 500.000 dolarjev. Originalni Ecto-1 bi zaradi svoje edinstvene zgodovine na pravi dražbi skoraj zagotovo presegel te številke.

Avtomobil, ki so ga igralci preklinjali, režiserja spravljali ob živce in je med snemanjem grozil, da bo obstal sredi New Yorka, je tako postal nesmrtna filmska ikona. Morda prav zato Ecto-1 tako dobro sodi k Izganjalcem duhov. Bil je velik, glasen, nenavaden, nekoliko nezanesljiv in videti je bil, kot da so ga skupaj sestavili ljudje, ki so imeli veliko idej in zelo malo časa. Skratka, popoln službeni avto za lovce na duhove.