Ura je kazala neizprosnih tri zjutraj, ko se je prleško-mariborska udarna zasedba Avtomanije – Videk (Vid Voršič, op. p.), Newsman (Bojan Vrbnjak, op. p.) in moja malenkost (Marko Hanželič aka Speedy, op. p.) – podala na dolgo pot proti prestižni kneževini. Čeprav je bila noč še mlada, je bil cilj jasen, poln dirkaški vikend v kneževini, pot do Monaka pa skrbno začrtana, pa čeprav smo tam nekje pri Milanu nehote morda res ubrali manj ugodno povezavo do Genove. Prvi obvezni počitki so bili sicer posledica zastojev že pri Benetkah, ritem vožnje se je pričakovano upočasnil na obvoznici okoli Milana, še preden smo »zašli« na zloglasno »bauštelo« E25 mimo Alessandrie.

Kasneje tudi vožnja skozi Imperijo in Ligurijo ni minila povsem brez preizkušanja našega potrpljenja, saj nas je italijanska prometna realnost na tem, sicer inženirsko res impozantnem delu laške cestogradnje, ki za nameček poteka po enem najbolj , zaradi številnih zožitev in temu primerne gneče v Googlu vedno znova »vrgla« za nekaj minut nazaj. Kljub tem občasnim cestnim zamaškom je prvi del naše ekspedicije minil brez večjih posebnosti in po dobrih desetih urah smo prispeli v Monako, kjer smo v hotelu Novotel tradicionalno dvignili novinarske akreditacije in se odpravili nazaj, v dobrih trideset kilometrov oddaljeno simpatično italijansko mestece Bordighiera, le streljaj oddaljeno od italijansko-francoske meje.

Naša pot iz Maribora v mondeni Monako je z Volkswagnom Caddyjem Life 1.5 DSG eHybrid, ki smo ga »zadužili« za to pot, hitro razkrila njegove ključne prednosti in nekatere potovalne kompromise. Že na prvem delu trase, ko je bila baterija še povsem polna, smo s pridom izkoriščali način Hybrid, kar se je izrazito pozitivno odrazilo na zelo ugodni začetni porabi goriva. Kljub odlični učinkovitosti pa elektrifikacija prinaša davek v obliki precej majhnega, le 32,5-litrskega rezervoarja za bencin, kar je na tako dolgi relaciji neizbežno pomenilo več postankov na bencinskih črpalkah. Med dolgim avtocestnim križarjenjem se je nekoliko pokazalo njegovo utilitarno poreklo – čeprav je prostornost v notranjosti zares radodarna in zračna, sedeži na dolgih poteh vseeno ne ponujajo takšne stopnje udobja, ki smo je vajeni iz klasičnih Volkswagnovih modelov osebnih avtomobilov.

Caddy se je izkazal za izjemno prostornega, varčnega in varnega potovalnega partnerja, kamor smo brez težav spakirali vse potrebno. Resda njegove korenine gospodarskega vozila prinesejo kakšen utilitarističen kompromis pri udobju na dolgih avtocestnih odsekih, a je nalogo požiranja kilometrov do Azurne obale in nazaj domov opravil z odliko.

Vrnimo se nazaj v naš italijanski bazni tabor za čas dirkaškega vikenda. Za Bordighero – in roko na srce, tudi za večino njenih sosed, kot so Ventimiglia, Vallecrosia, pa tudi Sanremo – se zdi, kot da je nekdo tam okoli leta 1978 pritisnil na tipko »Pause« in jo nato nanjo preprosto pozabil pritisniti še enkrat. Vse skupaj oddaja nek nedoločljiv, nostalgičen šarm, ob katerem se človek nehote vpraša, kako jim je kljub stotisočim turistom, ki se vsako leto zgrnejo sem, uspelo ubraniti obalo pred invazijo modernega betona in stekla. Resno, novogradnje so tu očitno ali strogo prepovedane ali pa so gradbeniki še vedno na podaljšani siesti iz osemdesetih.

Hrana v Bordigheri. Porcija ustrezna, okus vrhunski, cene pa presenetljivo ugodne tudi za naš žep.

In to je pravzaprav zelo prijetno. Navsezadnje so tukajšnje prodnate plaže vrhunske, morje je kičasto azurno in čisto, prave gneče pa ni na spregled niti na vrhuncu sezone. Piko na i doda še pica v restavraciji na pomolu – ne le, da je okusna in konkretno velika, ampak je tudi občutno cenejša od tiste v Portorožu. O Ljubljani v tem oziru raje sploh ne bi izgubljal besed. Cene hrane so tu namreč presenetljivo trdno zasidrane na ravni slovenske province, in pri tem čisto nič ne pretiravam.

Pogled na Port Hercule, kjer se tekom dirkaškega vikenda kar tare prestižnih plovil, med katerimi kroži na desetine čolnov in vodnih taksijev.

Ko smo naslednje jutro zavili čez mejni prehod Pont Saint Louis/Ponte San Ludovico in prispeli v Menton, se je kulisa precej spremenila. Prvo mestece na francoskem delu ozemlja resda prav tako kaže svoje zgodovinske korenine, a promenada ob morju in večina novejšega dela mesta vseeno deluje bistveno bolj mondeno, kot smo tega bili vajeni še nekaj kilometrov nazaj na italijanski strani. To navsezadnje ni nič čudnega, Menton je bil nekoč namreč del monaške kneževine, neposredna bližina Monaka in kraja Roquebrune-Cap-Martin, kjer imajo svoje vile številni premožni Francozi in seveda tudi drugi, ki imajo mnogo pod palcem, pa ima pomemben vpliv tudi na mestece, kjer smo v dobro založeni pekarni dobili pristne francoske bagete in res dober espresso, a vseeno po višji ceni kot nekaj kilometrov nazaj v Italiji.

O samem dogajanju v Monaku je na straneh Avtomanije vsako leto prelitega na litre digitalnega črnila, zato v detajle tokrat na tem mestu ne bomo šli. Naj bo dovolj, da spet omenimo, da na tem prizorišču vsako leto tudi znani želijo biti videni in za to ne izbirajo sredstev. Letos je večino ostalih »selebritijev« zasenčila Kim Kardashian, ki je vedno, kadar se je pojavila izven ogromne hospitality montažne stavbe (ki je iz leta v leto večja), poskrbela za epileptične napade oboževalcev in srčni napad pri večini varovalnega osebja.

Kot velevajo nenapisana pravila monaškega dirkaškega vikenda, se ob robu največjega monaškega spektakla vsako leto tradicionalno odvije tudi povsem profan paritveni ples, le da na malce višjem nivoju. Na eni strani imamo lastnike neokusno debelih denarnic, na drugi pa tiste, ki bi z vnovčenjem svoje lepote, mladosti ali zelo specifičnih »talentov« radi izvedli trajno eksistenčno priključitev na omenjeni kapital. Gledati to naravno selekcijo v živo je včasih skoraj bolj napeto kot samo dogajanje na stezi!

Kim Kardashian je vedno, kadar se je pojavila izven hospitality šotora, poskrbela za pravo norišnico med fotografi.

A če pustimo biologijo ob strani, je dirka v Monaku predvsem epski organizacijski in logistični čudež. Še vedno se namreč sprašujem, na kakšno magijo se zanašajo organizatorji, da jim tisto nepregledno množico skoraj tristo tisoč ljudi uspe tako elegantno in hitro posesati v mesto ter po dirki spet izpljuniti iz njega. Še posebej zato, ker celotna operacija poteka po zgolj nekaj malce širših in asfaltiranih »kozjih stezicah«, ki se iz Monte Carla cikcakasto vijejo v strm breg proti avtocesti A8 med Nico in Genovo. Da ob tem ne pride do popolnega prometnega kolapsa, je verjetno še večji dosežek kot sama zmaga na dirki.

Prost večer po kvalifikacijah smo izkoristili še za obisk ene, precej manj znane in temu primerno manj razvpite kneževine. V hribih nad Sanremom je namreč vasica po imenu Seborga, ki bi bila samo še ena v nizu italijanskih vasic na pobojih Ligurijskih Alp, če ne bi bila ta vasica že več kot šest desetletij neuradno tudi kneževina.

Naš VW Caddy v središču vasice in samooklicane kneževine Seborga.

Zgodba o tem, kako je Seborga postala (samooklicana) kneževina, je fascinantna mešanica brskanja po arhivih, zgodovinske birokratske šlamparije in vizije lokalnega podjetnika. Vse skupaj zveni kot zaplet kakšnega komičnega filma, a vse skupaj je še kako resnična zgodba iz začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vsega je kriv Giorgio Carbone, lokalni cvetličar in takratni vodja vaške zadruge, ki je bil tudi navdušen amaterski zgodovinar in je v prostem času rad brskal po vatikanskih in lokalnih arhivih. In prav ta njegova zgodovinarska žilica je privedla do tega, da je pri prebiranju starih dokumentov naletel na skoraj neverjetno odkritje.

Ne iščite je pred stavbo Združenih narodov. Zastava samooklicane kneževine Seborga, kjer imajo obiskovalci na voljo njihovo lastno valuto, vaščani pa lastno ustavo in predvsem obilo dobre volje.

Seborga je bila namreč stoletja neodvisna kneževina pod okriljem menihov cistercijancev. Leta 1729 so se menihi odločili, da posestvo prodajo savojski dinastiji oziroma takratnemu kraljestvu Sardinije. Carbone je na podlagi starih dokumentov ugotovil, da ta prodaja ni bila nikoli pravno formalizirana. Kupnina menda sploh ni bila v celoti plačana, pogodba ni bila pravilno overjena in registrirana, akt o prodaji pa je bil poln nepravilnosti. Iz tega je Carbone potegnil zaključek, da ker prodaja iz leta 1729 ni bila veljavna, Seborga tehnično gledano nikoli ni postala del Savojske države. Ko je kasneje prišlo do združitve Italije (1861) in kasneje do ustanovitve Republike Italije (1946), Seborga v nobenem mednarodnem dokumentu ali mirovni pogodbi ni bila izrecno omenjena. Birokrati so nanjo preprosto pozabili. Lege artis so bili so država, ki je zaradi srednjeveških pravnih šlamparij ostala pozabljena od vseh.

Carbone je to pravno anomalijo predstavil svojim sovaščanom. Namesto da bi zadevo prijavili v Rim in prosili za popravek v katastru, so vaščani leta 1963 reinstatirali kneževino in Carboneja izvolili za svojega vladarja. Oklical za kneza Giorgia I. in Seborgi vladal vse do svoje smrti leta 2009.

Čeprav Italija in mednarodna skupnost njihove neodvisnosti seveda ne priznavata (in vaščani povsem pridno plačujejo italijanske davke ter volijo na italijanskih volitvah), Seborga to zgodovinsko luknjo maksimalno izkorišča v turistične namene. Imajo lastno ustavo, potne liste, registrske tablice za avtomobile, poštne znamke in celo lastno valuto – luigino, ki je vezana na ameriški dolar in s katero lahko kupiš pivo ali spominke v lokalnih barih. Vaška straža v modro-belih uniformah občasno »varuje« mejo, vse skupaj pa je nadvse simpatična turistična atrakcija, ki v to odročno vasico privablja radovedneže z vsega sveta.

Kneževina ima tudi svoj mejni prehod, ki pa je v času našega obiska sameval.

Tudi mi smo se sprehodili po ozkih kamnitih ulicah te samooklicane kneževine, v kateri po zadnjem štetju živi 283 prebivalcev. Zanimivo je, da pravica do prestola v Seborgi ni dedna, ampak kneza ali kneginjo izvolijo vaščani na volitvah, ki potekajo vsakih sedem let. Aktualna vladarka kneževine je kneginja Nina, v Nemčiji rojena nekdanja žena kneza Marcella I, ki je Seborgi vladal med letoma 2010 in 2019, ko je odstopil s položaja zaradi osebnih razlogov (verjetno zaradi ločitve od žene, op. p.).

Ker Seborga deluje kot demokratično izvoljena kneževina, vladarski naslov ni deden. Kneza ali kneginjo lokalni prebivalci izvolijo za mandata 7 let.

Sonce se je že nevarno nagibalo k obzorju in naši želodci so začeli glasno opozarjati, da je ura pravšnja za večerjo. Odločili smo se, da kulinarično srečo preizkusimo kar znotraj meja te gorske mikrodržavice. Glavna specialiteta obeh omembe vrednih gostiln v Seborgi je namreč zajec na sto in en način, in obet bogate zajčje obare se je zdel, glede na to, da smo bili že pošteno lačni, povsem sprejemljiva izbira. A čeprav je na meniju kraljeval hitronogi zajec, je bil tempo osebja izrazito polžji.

Po mučnem čakanju smo se naposled vljudno zahvalili za (ne)postrežbo, obrnili hrbet samooklicani kneževini in se z našim hibridnim Caddyjem raje odpeljali nazaj proti ligurijski obali. Med nizanjem ovinkov v dolino smo v smehu prišli do povsem logičnega zaključka - pravzaprav ni nič čudnega, da so na Seborgo v zgodovini pravno-formalno preprosto pozabili. Zelo verjetno so se tisti nesrečni predstavniki sardinskega kraljestva, ki bi morali podpisati kupoprodajno pogodbo, za mizo ravno tako naveličali čakati, da jih sploh kdo opazi, in so raje odšli, ne da bi uspeli skleniti kupčijo.

Sanremo brez Aristona bi bil kot obala brez morja. Kratek skok pred najbolj znana vrata v mestu, ki vztrajno ohranjajo svoj specifičen šarm in spominjajo na zlate čase italijanske popevke. Še en dokaz, da zahodna italijanska obala resnično živi v svojem, precej nostalgičnem tempu.

Zadnji dan našega tripa, ko je utihnil še zadnji hrum motorjev na ozkih ulicah Monte Carla in se je glamur dirkaškega konca tedna začel umikati vsakdanu, smo nos Caddyja znova obrnili proti vzhodu. Pred dolgim povratkom proti Štajerski smo se odločili za še en kratek postanek. Sanremo, podobno kot naš Portorož, mesto rož in seveda italijanske nostalgije, nas je pričakal v prijetnem popoldanskem soncu. Sprehod po živahni glavni ulici, prepredeni z vonjem po espressu in uokvirjeni z visokimi palmami, nas je hitro pripeljal do ikoničnega cilja – znamenitega gledališča Ariston. Zibelka italijanske kancone in slavnega glasbenega festivala v živo morda ne deluje tako pompozno in prostrano kot pod sojem žarometov na televizijskih zaslonih, saj je njeno pročelje presenetljivo nevpadljivo stisnjeno v vrvež ulice Matteotti. A kljub temu oddaja tisto pristno, retro energijo, ob kateri se zdi, da bo izza vogala vsak čas stopil Toto Cutugno. Bil je to popoln kontrast rohnenju formule 1 in ravno prav umirjen, kulturno obarvan zaključek odprave, preden smo se predali dolgim avtocestnim kilometrom proti domu.