Škoda Kodiaq je več kot odličen potovalnik na daljše razdalje, saj je dovolj velik, da vanj brez težav zbašem vso prtljago za štiričlansko družino, ki je jasno ni tako malo, pa vendar sem ob zaključku potovanja našel še nekaj prostora za dovoljšnjo zalogo češkega piva. Testni Kodiaq je bil tokrat malenkost drugačen, saj ga je na sprednji maski krasil Škodin emblem za RS modele, kar pomeni, da je bil orjak pod sprednjim pokrovom opremljen z dvolitrskim bencinskim štirivaljnikom s 190 kilovati moči, prenos moči pa se je vršil na vsa štiri kolesa. Jasno, brez, da imel voznik kakršno koli možnost vpliva na to.

Oznaka RS pri Kodiaqu pomeni, da je pod sprednjim pokrovom dvolitrski turbo bencinski štirivaljnik, ki razvija zelo spodobnih 190 kilovatov moči.

Legalno po avtocesti do 150 km/h

Kodiaq RS kakopak ni samo velik, prostoren in po potrebi hiter avtomobil, pač pa zna voznika in potnike primerno pobožati. Pri tem imam v mislih predvsem malo da ne napol dirkaške sedeže z globokim ugrezom in zelo učinkovitim hrbtnim oprijemom, ki so dodatno opremljeni z ogrevanjem in hlajenjem. Prav slednje nam je v takratnih visokih temperaturah zelo prav prišlo. Hkrati ima Škodin cestni terenec zelo dobro zasnovan infozabavni sistem, ki ga brezžično povežem z mojim pametnim telefonom in si preko Googlovih zemljevidov za končni cilj nastavim središče Prage. Dobrih 700 kilometrov, preko avstrijskega Salzburga in Linza, prevozim v nekaj več kot sedmih urah, kjer me najbolj preseneti povprečna poraba. 6,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Res je, ves čas vožnje sem imel vključen Eco program vožnje, hkrati pa sem celotno pot držal hitrostnih omejitev, saj Avstrijci tako rekoč na vsakem koraku prežijo z merilniki hitrosti in z opozorili o sekcijskih meritvah. Hkrati pa ugotavljam, da niso prav nič boljši od naših upravljalcev avtocest, saj je bilo na proti Pragi kar lepo število aktivnih gradbišč in s tem povezanih omejitev hitrosti.

Na čeških avtocestah je na določenih odsekih dovoljeno voziti tudi s hitrostjo 150 km/h.

Mnogi so mi svetovali pot preko Dunaja proti Pragi, a sem izbral rahlo krajšo in drugačno alternativo, kjer sem prišel do spoznanja, da imajo Čehi pred seboj še veliko let gradbenih projektov, da bodo zaključili celoten avtocestni križ, hkrati pa sem prvič vozil po novejšem odseku avtoceste, kjer mi je bilo dovoljeno, da lahko hitrost stopnjujem do 150 km/h. Seveda, sem priložnost hitro izkoristil in nekoliko bolj pritisnil na plin. Kodiaq RS je malo bolj zajel sapo, kar se je kmalu poznalo tudi pri porabi.

Sodobno industrijsko mesto

Mlada Boleslav je od češke prestolnice oddaljena slabo uro oziroma nekaj več kot 50 kilometrov, a se pot iz mestnega jedra zaradi gostega prometa utegne malce podaljšati. Do tja pelje zelo spodobno urejena avtocesta. Ko zapeljem skozi središče hitro dobim občutek, da ima mesto svoj zanimiv utrip, hitro pa pridem do spoznanja, da je mesto infrastrukturno sodobno urejeno. Imajo razvejano avtobusno in železniško povezavo, imajo več trgovskih centrov, nekaj velikih in zanimivih arhitekturnih poslovnih stavb, jasno in imajo avtomobilsko znamko Škoda, kjer se avtomobili tudi sestavljajo.

Škodin muzej ima svoje prostore v nekdanjemu proizvodnemu obratu v Mlada Boleslav. Na več ko 1800 kvadratnih metrih je razstavljenih okrog 100 avtomobilov. Škoda jih bojda hrani skupno okrog 360.

Muzej je postavljen tik ob mestni vpadnici, a ker imajo tisti dan poseben dogodek, mi varnostnik ob vhodu da vedeti, da s parkiranjem tu ne bo nič in naj si parkirno mesto za Kodiaqa RS najdem na parkirišču ob trgovskem centru. Tudi prav. Vzame mi dodatnih 10 minut in že sem na pragu zgodovine avtomobilske znamke, ki ima kaj za pokazati. Z novinarsko akreditacijo, ki so mi jo Škodini predstavniki prijazno uredili, dobim tudi osebnega vodiča. Zgovoren mladenič azijskih korenin, ki je že vrsto let zaposlen pri Škodi. Skupaj se v dobri uri sprehodiva skozi celoten nabor vseh pomembnih Škodinih modelov. Izjemno zanimiv in bogat asortiman avtomobilov imajo v zbirki. Od koles do motorjev, dirkalnikov, filmskih avtomobilov, prototipov do današnjih aktualnih električnih modelov.

Zanimiva postavitev avtomobilov, kot v izložbi. V tem delu so denimo tudi tisti, ki so bili namenjeni indijskemu in kitajskemu trgu.

Pri Škodi hranijo skupno okrog 360 zgodovinskih avtomobilov, medtem ko je na stalno razstavljenih med 50 in 60 avtomobilov. Čez vse leto se večkrat kaj spreminja. Ti so razstavljeni na več kot 1800 kvadratnih metrih oziroma v prostorih, kjer je nekoč (do leta 1928) potekala proizvodnja. Tu se je na nek način pisala zgodovina znamke.

Muzej je bil prvič odprt septembra leta 1995, ko je minilo natanko sto let od ustanovitve podjetja Laurin&Klement. A korenine muzeja pravzaprav segajo še nekoliko dlje v zgodovino. Namreč, pri Škodi so nabor modelov začeli zbirati že v drugi polovici šestdesetih let, leta 1975 pa so za javnost odprli tehniški muzej Škode. Da je današnji muzej, ki je leta 2012 doživel korenito prenovo, zares prava paša za oči, pove tudi dejstvo, da ga je v lanskem letu obiskalo preko 200 tisoč ljudi, od odprtja leta 1995 pa jih je skozi vrata stopilo že več kot štiri milijone. 

Škoda ni bila posledica požara

Med zanimivim predavanjem mladega vodiča zastrižem z ušesi, ko mi pove zgodbico o tem, kako je nastalo ime Škoda. Pravi, da je to posledica požara v tovarniškem obratu in da so takrat mnogi vzklikali »škoda!«. Zgodovinski viri tega ne potrjujejo. Pravzaprav je Škoda je dobila ime po inženirju Emilu Škodi, ki je leta 1859 v Plznu ustanovil podjetje, ki se je po njem imenovalo Škodovy zavody. Iz skromnejših začetkov je zrasel velik industrijski koncern, ki je izdeloval težke stroje, lokomotive, turbine, jeklene konstrukcije in orožje ter sčasoma postal eden največjih industrijskih sistemov v Avstro-Ogrski in pozneje v Evropi. 

Voiturette A, ki ga je poganjal dvovaljni motor s 5 kilovati moči, je dosegal hitrost okoli 40 km/h.

Avtomobilska zgodba pa se je pisala drugje in sicer v Mlada Boleslavi, kjer sta Vaclav Laurin in Vaclav Klement leta 1895 ustanovila podjetje Laurin&Klement. Sprva sta izdelovala kolesa, pozneje motocikle, leta 1905 pa je iz njune tovarne zapeljal tudi prvi avtomobil. To je bil Voiturette A, ki ga je poganjal dvovaljni motor s 5 kilovati moči, dosegal pa je hitrost okoli 40 km/h Prelomnica se je zgodila leta 1925, ko se je njuno podjetje združilo s prej omenjenim industrijskim velikanom Škodovy zavody iz Plzna. Prav iz te povezave med mestoma je nastala avtomobilska znamka, ki jo danes poznamo kot Škoda Auto.

Posebna soba oziroma Motorsport Depo, ki je namenjena zgolj dirkaškemu delu Škodine zgodovine.

550 čeških kron oziroma slabih 23 evrov sicer stane polna vstopnica, s katero sem dobil možnost vpogleda v poseben prostor, ki ga sami poimenujejo Motorsport Depo. Ta hram hitrosti in tehnične dediščine na enem mestu združuje legendarna dirkalna vozila, unikatne prototipe in redke koncepte, ki so zaznamovali več kot 120-letno zgodovino znamke na tekmovalnih stezah in v svetu avtomobilizma. Jasno, med vsemi dirkalniki in koncepti največ pozornosti nedvomno pritegne Ferat. Gre za sloviti unikatni prototip, ki je svojo pot začel leta 1971 kot beli športni koncept Škoda 110 Super Sport. A pot med zvezde je doživel 10 let kasneje v glavni vlogi v češki filmski grozljivki Vampir iz Ferata (Upír z Feratu), v kateri je zgodba tekla o avtomobilu, ki je namesto na bencin deloval na človeško kri.

Eden najbolj izstopajočih avtomobilov Škodine zgodovine je nedvomno filmski 110 Super Sport. Glavna zvezda češke grozljivke iz leta 1981.

321 vozil na izmeno

Za konec obiska se z vodičem za volanom Kodiaqa RS odpeljeva še do dela proizvodnih trakov. Ja, precej velik je ta tovarniški kompleks. Fotografirati ne smem, ker je bilo v času obiska v veljavi posebno stanje, saj so že začeli s proizvodnjo sedemsedežnega električnega Peaqa, ki pa javnosti še ni bil predstavljen. Zato sem moral zadovoljiti s tovarniškimi fotografijami. To je kot nekakšno mesto, ki nikoli ne spi. Aktivne so tri delovne izmene, kjer dela kar 27 tisoč ljudi. Torej, proizvodnja poteka 24 ur.

V tovarni nastaja tudi nova Škoda Octavia in Kamiq. Vsako izmeno skupno izdelajo med 300 in 400 avtomobilov.

Na te mestu nastaja kar 7 različnih modelov - Scala, Fabia, Kamiq, Octavia, Elroq, Enyaq ter najnovejši Peaq. Ogledujemo si le proizvodnjo Scale in Kamiqa. V tistem času števe pokaže, da bo s traku zapeljalo 321 vozil na izmeno, njihov cilj pa je ta tempo dvigniti na 440 avtomobilov. Dnevno v tovarni izdelajo tudi 2.500 motorjev. V tem kompleksu vlada neizprosna štoparica, kjer je vsak gib izmerjen do sekunde. Delavci imajo točno 1 minuto za namestitev armature, vgradnja posamezne luči vzame natanko 30 sekund, ključni trenutek spajanja motorja in podvozja pa traja vsega 77 sekund. 

Praga in pivo, ki je lahko cenejše od vode

Poln vtisov se vračam še v glavno mesto Češke, ki me zelo hitro očara in kamor se zagotovo še vrnem. A za voljo najmlajših članov odprave najprej zavijem v živalski vrt, ki je eden večjih in vsebinsko zanimivih v Evropi. Ustanovljen daljnega leta 1931 se danes razprostira na več kot 50 hektarjih slikovitega in razgibanega terena v soseski Troja, tik ob reki Vltavi. To je kraj, kjer sobiva več kot 5 tisoč živali skoraj 700 različnih vrst. Od orangutanov, varanov, žiraf, antilop, slonov, levov, kač in morskih živalih. Živalski vrt ima celo svojo sedežnico (plačljiva), ki obiskovalce popelje med spodnjim in zgornjim delom parka ter ponuja prelep razgled na Prago.

Karlov most je zagotovo najbolj oblegana turistična točka v Pragi. V samem mestu živi približno 1,4 milijona prebivalcev, kar predstavlja skoraj 13 odstotkov celotnega prebivalstva te države.

Naj vas že takoj opozorim, središče Prage ni poceni, je pa izjemno lepo in slikovito. Iz bližnjega hotela v soseski Kavalirka, do središča mesta uporabimo kar tramvaj in vožnje plačujemo preko mobilne aplikacije (Pid Litačka). Zelo enostavno. Sodobni Škodini tramvaji, ki se izdelujejo v Plznu, nas v dobrih 10 minutah pripeljejo do reke Vltave, kjer so se vse znamenitosti na dosegu roke. Tako rekoč. Srce mesta bije na Staromestnem trgu, kjer množice obiskovalcev vsako polno uro zrejo v znamenito Astronomsko uro. Do te znamenitosti kakopak pridemo preko veličastnega Karlovega mosta, kamnitega simbola mesta iz 14. stoletja, ki povezuje Staro mesto s slikovito četrtjo Mala Strana. Nad mestom pa dominira izjemno zanimiv Praški grad, ki je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji starodavni grajski kompleks na svetu. Znotraj njegovih zidov stoji mogočna gotska Katedrala svetega Vida ter pravljična Zlata ulica s pisanimi hiškami. Vredno ogleda. Vikend je prekratek in preprosto zmanjka časa za ogled vseh znamenitosti, zato jo zagotovo obiščemo še enkrat v bližnji prihodnosti. 

Obvezen postanek je tudi Praški grad, ki velja največji starodavni grajski kompleks na svetu.

Cene v središču mesta so tipično zasoljene, poceni je le češko pivo. Ponekod celo od 2 do 3 evre za vrč oziroma manj od ustekleničene vode. Kot nam pove eden od gostincev s tipične češke kuhinje, je pivo na Češkem tretirano kot osnovno živilo in nikakor ne luksuz. Statistično posamezen Čeh letno popije okrog 130 litrov piva, s čimer se uvrščajo med prvake popitega piva na globalnem nivoju. Pod črto, kjerkoli si naročim vrč piva, je ta neizmerno okusen, zato ga je kar nekaj šlo tudi v prtljažnik Kodiaqa, ko smo Pragi pomahali v slovo.

Manjši vrček piva sredi Prage stane 57 čeških kron, kar je slaba 2,3 evra.