30. julija 1863 se je na kmetiji v Greenfieldu, približno 15 kilometrov od Detroita v ameriški zvezni državi Michigan, rodil Henry Ford. Bil je najstarejši od šestih otrok, za njim so se rodili še trije bratje in dve sestri. Njegova starša, irska priseljenca, sta se v Ameriko preselila okoli leta 1843 in si tam ustvarila precejšnje premoženje.

Leto in mesec Fordovega rojstva sta bila za ameriško zgodovino izjemno pomembna. Prav takrat je pri Gettysburgu potekala ena ključnih bitk ameriške državljanske vojne, po kateri si poražena vojska Juga pod vodstvom generala Leeja ni več opomogla in je leta 1865 dokončno kapitulirala. V vojni je umrlo okoli pol milijona ljudi.

Po zmagi Severa so se Združene države znova povezale in začelo se je obdobje izredno hitrega razvoja. Spremembe, ki so sledile, so ustvarile tudi okolje, v katerem je Henry Ford pozneje dosegel izjemen uspeh kot proizvajalec avtomobilov.

Državljanska vojna je zahtevala vedno več streliva, uniform in orožja, zaradi česar je postajala industrijska proizvodnja hitrejša in učinkovitejša. Po koncu spopadov se je ta zmogljivost hitro preusmerila v civilno proizvodnjo. Leta 1869 je bila dokončana prva železniška povezava med vzhodno in zahodno obalo ZDA, razvoj železnice pa je imel ključno vlogo pri poseljevanju novih območij.

V istem obdobju je velik korak naprej naredila metalurgija. Pojavila se je prva Siemens-Martinova peč, ki je omogočila preprostejšo in predvsem cenejšo proizvodnjo kakovostnega jekla.

Leta 1865 so v dolini reke Allegheny v Pensilvaniji zgradili tudi prvi ameriški naftovod, ki je z osnovno surovino oskrboval nastajajočo naftno industrijo. Ob industriji se je hitro razvijalo tudi kmetijstvo. Železnica je omogočila dostop do ogromnih površin na zahodu ZDA, kamor se je v naslednjih petdesetih letih preselilo na stotisoče kmetov in naseljenskih družin, pogosto evropskega porekla.

Prav ti ljudje in njihovi potomci so pozneje predstavljali pomemben trg za izdelke ameriške industrije, vključno z avtomobili. Nastajali so temelji ameriškega strojništva, ki je kmalu postalo eden od simbolov gospodarskega razvoja države.

Mladi Henry Ford leta 1988, ko jih je štel 25.

Kmetovanje je imel za izgubo časa

Henry Ford je odraščal na odmaknjeni kmetiji in o vseh teh spremembah sprva vedel le malo. Toda zanimanje za tehniko je kazal že kot otrok. Njegov oče William Ford nad tem ni bil posebej navdušen. Upal je, da bo Henry nekega dne prevzel družinsko kmetijo, toda sin je kmetovanje naravnost sovražil in se mu je uspešno izogibal.

Len pa nikakor ni bil. Kadar je dobil mehansko opravilo, od popravila tečajev na vratih do brušenja kose, se ga je lotil z velikim navdušenjem in presenetljivo spretnostjo. In to že pri dvanajstih letih.

»Kakšno zapravljanje,« je pozneje zapisal v enem svojih časopisnih člankov, »ko mora človek ure in dneve preživljati za počasi premikajočim se parom konj.«

Veliko bolj so ga zanimale možnosti, ki jih je ponujala sodobna tehnika. Prepričan je bil, da bi jo lahko uporabili tudi za zmanjšanje napornega fizičnega dela na kmetijah in pašnikih. Toda tehnični napredek si je takrat pot v kmetijstvo utiral precej počasneje kot v druge panoge in kmetje so še vedno delali skoraj tako naporno in neučinkovito kot njihovi predniki stoletje prej.

Mladega Forda so zato precej bolj kot kmetijska opravila začele zanimati ure, verjetno tudi zato, ker so bile eden redkih natančnih tehničnih izdelkov, s katerimi je lahko prihajal v stik. Od običajne otroške fascinacije nad urnim mehanizmom je hitro napredoval do njegovega temeljitega razumevanja. Kmalu je popravljal ure ljudem iz širše okolice.

Srečanje s parnim strojem

Strogi oče, ki je čustva dojemal skoraj kot nepotrebno izgubo časa, je sina ocenjeval predvsem po njegovem odnosu do dela na kmetiji. Zato ni presenetljivo, da sta se vse slabše razumela. Ko je leta 1876 Henryjeva mati umrla med porodom, mladega Forda na kmetijo ni vezalo več veliko. Nekaj časa je še ostal, leta 1879 pa je pri šestnajstih odšel in se zaposlil kot mehanik, sprva kot vajenec pri izkušenem mojstru.

Obdobje zanimanja za ure je takrat že zamenjalo navdušenje nad parnimi stroji. Leta 1877 je na poti v mesto prvič srečal parno »cestno lokomotivo«. Povzročil je manjši prometni zastoj, ko se je spravil nad njenega voznika in ga zasul z vprašanji o tehniki stroja. Že naslednje leto je doma izdelal svoj prvi motor z zunanjim zgorevanjem. Tudi pri prvi zaposlitvi je imel srečo. Delavnica v Detroitu, ki ga je sprejela, se je ukvarjala prav s parnimi stroji.

Do lastne avtomobilske proizvodnje ga je sicer čakala še dolga pot, vendar je o lastnem podjetju razmišljal že takrat. Sprva je razmišljal o izdelovanju ur, vendar je izračunal, da se mu proizvodnja ne bi izplačala. Takrat je prišel tudi do preproste ideje, ki jo je zapisal v svoj dnevnik: industrijska proizvodnja je lahko zelo uspešna samo, če je mogoče poceni izdelovati nekaj, kar potrebuje vsak.

Pozneje je dodal še eno misel: »Ljudje včasih ne vedo, kaj si želijo, dokler jim tega nekdo ne pove.«

V tej povedi je mladi mehanik pravzaprav že zelo zgodaj povzel eno osnovnih idej sodobnega oglaševanja.

Henry Ford (na fotografiji z ženo Claro) se je pozneje še velikokrat zapeljal s svojim prvim avtom.

Iz gozda nazaj v Detroit

Fordova življenjska pot se je nato za nekaj časa vendarle vrnila h kmetovanju. Oče mu je leta 1884 podaril 16 hektarjev gozda, saj je upal, da se je sin končno spametoval in da ga bo tako dobil nazaj domov. Henry je ponudbo presenetljivo sprejel in naslednjih pet let postal navdušen lastnik gozda in žage. Postavil si je hišo in se leta 1888 poročil z domačinko Claro Bryant.

Toda kmalu po poroki je znova prevladala njegova vseživljenjska strast do tehnike. Nekaj časa se ji je še upiral, konec poletja 1891 pa je vse pohištvo naložil na voz in se s Claro preselil v Detroit.

Naključno poznanstvo mu je prineslo službo pri Detroit Edison Electricity Company. Čeprav se z elektriko prej ni veliko ukvarjal, je hitro napredoval v panogi, ki je takrat doživljala izjemen razmah. Po štirih letih je postal glavni inženir elektrarne, s čimer si je zagotovil dovolj dobro plačo za preživljanje družine.

Nastane Quadricycle

Ljubezen do mehanike in motorjev ga ni zapustila. Najprej si je majhno delavnico uredil v kuhinji, nato pa v lopi za hišo na naslovu 58 Bagley Avenue, kjer je sicer prej shranjeval premog.

Poskušal je izdelati motor z notranjim zgorevanjem lastne konstrukcije, pri tem pa se je že leta 1889 ukvarjal s štiritaktnimi plinskimi motorji Nikolausa Otta. Pred delujočim lastnim motorjem je dobil sina. Novembra 1893 se je rodil njegov edini otrok Edsel, prvi prototip Fordovega lastnega enovaljnega motorja pa je stekel kmalu zatem, na božični večer.

Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo sestaviti motor in nato še celoten avtomobil iz delov, ki jih je moral konstruktor večinoma izdelati sam, kvečjemu s pomočjo nekaj prijateljev in praktično v domači delavnici. Ford se je zato povezal z mehanikom Jimom Bishopom, ki je postal njegov glavni pomočnik. Po več kot dveh letih poskusov jima je uspelo izdelati ne ravno lepotno dovršeno vozilo na štirih kolesih kolesa.

Iz skromnega hobi projekta je v naslednjih dveh desetletjih Modri oval postal največji avtomobilski proizvajalec na svetu.

Stroj je Ford zaradi štirih koles poimenoval Quadricycle. Njegova največja prednost je bila preprosta: dejansko je vozil. Poganjal ga je že dvovaljni motor, vendar ne v konfiguraciji V kot pri Maybachovem Daimlerju Typ P. Pri projektu so pomagali tudi David Bell, George Cat in Edward »Spider« Huff. Da je Ford razmišljal v pravi smeri, mu je potrdil tudi članek v reviji American Machinist s 7. novembra 1895, v katerem je bil prikazan bencinski motor.

Čas izumiteljev

Najzgodnejši »avtomobili« so bili izredno dragi, saj so jih izdelovali ročno in posamično. Ljudje so jih zato večinoma dojemali kot igrače za bogate. V zadnjem desetletju »stoletja pare« je bil »voz brez konj«, ki ga je poganjalo tekoče fosilno gorivo, še povsem nov izum. Nihče ni imel jasne predstave, kako bi moral avtomobil izgledati ali delovati.

Izdelovali so jih sami izumitelji in Ford je bil eden izmed njih. Delali so z lastno domišljijo in deli, ki so jih imeli na voljo. Čas velikih avtomobilskih podjetnikov je šele prihajal. Izum preprostega štirikolesnega vozila pripisujejo Franciji in predstavlja pomemben korak pri razvoju poznejših, bolj praktičnih in kompleksnejših avtomobilskih konstrukcij.

Ford se je bolj neposredno zgledoval po prvih ameriških avtomobilih z bencinskimi motorji, ki jih je izdelovala Duryea Motor Wagon Company bratov Charlesa in Franka Duryea. Njegov prijatelj Charles Brady King mu je pokazal tudi svoj lastnoročno izdelani avtomobil, ki ga je preizkušal po Detroitu in z njim dosegel 8 km/h.

En sam konj

Fordov Quadricycle je poganjal štiritaktni, tekočinsko hlajeni dvovaljni motor, nameščen ob zadnji premi. Imel je 965 cm3 prostornine, vrtino 63,5 in gib 152,4 milimetra ter stranske ventile oziroma razvod SV. Drugi viri navajajo nekoliko drugačne mere, 65 x 152,5 milimetra in 1050 cm3 prostornine. Zaradi izredno dolgega giba batov je bil vrstni motor nameščen vodoravno oziroma ležeče.

Razvil je samo eno konjsko moč oziroma 736 vatov. Podatke o treh ali štirih konjskih močeh (2,21–2,94 kW), ki se pojavljajo v nekaterih virih, je treba jemati z veliko rezervo. Motor je bil povezan z dvostopenjskim mehanskim menjalnikom, ki ga je voznik upravljal z ročico na svoji desni strani. Vzvratna prestava je pri vsega 227 kilogramov težkem vozilu veljala za nepotrebno, zato je ni imel. Moč motorja se je na zadnja kolesa prenašala z verigo prek vmesne gredi.

Dvovaljni tekočinsko hlajeni motor je bil Fordov lastni izdelek.

Namesto bencina etanol

Osnovo Quadricycla je predstavljal preprost jeklen okvir, klasične karoserije pa ni imel. Pri izdelavi so deloma uporabili tudi les, predvsem pod sedežem, medtem ko so stranice ostale kovinske.

Dvosedežno klop so oblekli v zeleno usnje. Vozilo je bilo dolgo 1994 milimetrov, široko 1156 in visoko 1092 milimetrov. Opremljeno je bilo z električnim zvoncem, ki mu težko rečemo hupa ter enim samim žarometom na sprednji desni strani.

Voznik ga je usmerjal z ročico. Ustavljal je s sprostitvijo sklopke in nato uporabo zadnje zavore. Medosna razdalja je znašala 1245 milimetrov, posoda za gorivo pa je imela 11 litrov. Motor še ni uporabljal običajnega bencina, temveč etanol. Žičnata kolesa s premerom 26 palcev so imela polne gumijaste obroče.

Za prvo vožnjo je bilo treba podreti del lope

Prva vožnja v četrtek, 4. junija 1896, se je začela z nepričakovano težavo. Ford in Bishop sta ugotovila, da avtomobil preprosto ne gre skozi vrata lope, v kateri sta ga izdelala. Po eni različici zgodbe je nestrpni in besni Ford vzel sekiro, odstranil leseni okvir vrat in podrl še del sprednje opečne stene. V močnem nalivu sta se nato okoli štirih zjutraj s Quadricyclom odpravila na prvo vožnjo po glavnih ulicah Detroita ob reki.

Zakaj tako zgodaj? Ford se je želel izogniti radovednim pogledom. Poznejši preizkusi so pokazali, da je sproti izboljševano vozilo v prvi prestavi zmoglo 16 km/h, v drugi pa dvakrat toliko oziroma 32 km/h.

Obstaja tudi druga različica zgodbe. Prvi preizkus naj bi bil prvotno načrtovan za nedeljo, 31. maja, vendar je bil Ford tako zatopljen v izračune in mehanske meritve, da ni izmeril vhoda v svojo delavnico. Po tej različici odprtine ni razširil sam, ampak je za to najel gradbeno podjetje. Zgodba je nekoliko manj romantična, odpira pa tudi vprašanje, zakaj je širjenje vhoda trajalo več dni.

Z avtomobilom je povozil pešca

Med enim od preizkusov je Ford povozil pešca. Moški je obtičal pod vozilom med desnimi kolesi, vendar pri tem ni bil poškodovan. Položaj je rešil dovolj močan mimoidoči, ki je Quadricycle preprosto dvignil in ujetega človeka osvobodil.

Ford s svojim prvim izdelkom že kmalu ni bil več zadovoljen. Ker je bil človek dejanj, ga je še istega leta brez večjega obotavljanja prodal Charlesu Ainsleyju za 200 dolarjev.

Nato je izdelal še dva izboljšana Quadricycla. Drugega, za katerega je uporabil tudi omenjenih 200 dolarjev, je verjetno izdelal leta 1899, pogonski sklop pa je bil že povsem prekrit. Nekateri viri trdijo, da ga je dokončal že konec leta 1897 oziroma v začetku naslednjega leta. Tretji in zadnji je nastal šele leta 1901 in je imel celo volan.

Detroit Automobile Company

Forda je nato čakala težka odločitev. Njegove pogoste vožnje po Detroitu niso ostale neopažene in nadrejeni v elektrarni so začeli dvomiti, ali svojemu delu namenja dovolj pozornosti, če mu ostaja toliko časa za takšne neumnosti, kot je njegov samovoz. Odločili so se, da ga preizkusijo. Ponudili so mu napredovanje na mesto generalnega direktorja in precej višjo plačo, vendar pod enim pogojem: prenehati se mora ukvarjati z avtomobili.

Ford naj bi zaradi odločitve prebedel deset noči, nato pa se odločil tvegati in slediti svoji strasti.

Zapustil je kariero v elektrarni in zbral skupino lokalnih podjetnikov, ki so bili pripravljeni vlagati v njegovo takrat futuristično vizijo množične proizvodnje preprostih avtomobilov. Leta 1899 je tako pri 36 letih z več partnerji ustanovil Detroit Automobile Company, v kateri je postal glavni inženir.

Tam ga je čakal nov šok. Čeprav je bil zelo sposoben elektrotehnik in mehanik, je o poslovnem svetu vedel malo. Določanje cen, postavljanje proizvodnih norm, izplačevanje dividend, davki in podobna vprašanja so mu bila precej tuja.

Potem ko so prvi poskusi graditve avtomobilske tovarne spodleteli, je Ford ustvaril svoje ime z dirkalnimi avtomobili.

Poleg tega se je kmalu pokazala še druga plat njegovega značaja. Ford je bil aroganten individualist, ki je težko delal v skupini in je nestrinjanje pogosto razumel kot osebni napad. Vedno je bil prepričan v svoj prav in zato pogosto ignoriral dokaze, ki so podpirali drugačna stališča.

Takšen način vodenja mlademu podjetju ni pomagal. Težave in dolgovi so se kopičili, tovarna pa je v petnajstih mesecih izdelala le nekaj avtomobilov. Vlagateljem je nazadnje prekipelo in novembra 1900 so podjetje razpustili, prodali opremo in material ter Forda odpustili. Glavni inženir poraza ni dobro prenašal, zato se zadnje seje upravnega odbora sploh ni udeležil.

Henry Ford Company

Za Forda in njegovo družino so sledili težki časi. Primerne službe ni mogel najti, prihrankov pa skoraj ni imel. Zapustiti je moral celo svoj dom in se z družino vrniti na očetovo kmetijo. Toda vera v lastne sposobnosti in pripravljenost tvegati ga nista zapustili. V nekaj mesecih je prepričal nekaj vlagateljev iz propadlega podjetja, da ga podprejo še enkrat. Nastal je Henry Ford Company, ki se je usmeril v izdelavo dirkalnih avtomobilov. Danes ni povsem jasno, ali je odločitev za dirkalnike sprejel Ford sam ali njegovi direktorji, pomembneje pa je, da je projekt dosegel precejšen uspeh.

Ford je z enim svojih avtomobilov leta 1901 postal ameriški prvak. Tri leta pozneje je njegov avtomobil miljo oziroma 1609,4 metra prevozil z rekordno povprečno hitrostjo 147 km/h.

Iz nje je nastal Cadillac

Tudi Henry Ford Company ni trajala dolgo. Po vsega šestnajstih mesecih se je Ford po že skoraj ustaljenem vzorcu znova razšel s svojimi partnerji. Finančnika William Murphy in Lemuel Bowen pa podjetja tokrat nista zaprla. Nadaljevala sta delo, pripeljala inženirja Henryja M. Lelanda in avgusta 1902 je iz podjetja nastal Cadillac Automobile Company.

Ford je medtem skupaj s kolesarskim dirkačem Tomom Cooperjem nadaljeval izdelovanje dirkalnih avtomobilov, vendar tudi to partnerstvo ni dolgo zdržalo. Henry si je že ustvaril sloves izjemnega tehnika, ki pa praktično z nikomer ni znal dolgo sodelovati.

Henry Ford je svoj prvi avtomobil – Quadricycle – izdelal leta 1896 v tej lopi za premog na Bagley Streetu v Detroitu.

Sanje o avtomobilu za vsakogar

Po letu 1900 v Ameriki ni bilo več posebno težko kupiti avtomobila. Kupec je moral pri podjetju oddati naročilo, plačati polog in nato čakati, da mu avtomobil izdelajo. Henry Ford se je vprašal, zakaj avtomobila ne bi bilo mogoče preprosto kupiti v trgovini in se z njim takoj odpeljati, podobno kot s šivalnim strojem ali kolesom. Do leta 1903 je imel idejo že dobro izdelano.

Razumel je, da mora proizvajalec avtomobilov kupce privabiti v svoje prodajalne, namesto da samo čaka, da se mu sami oglasijo. Ponuditi jim mora avtomobil, s katerim lahko takoj odpeljejo, še prej pa jih mora prepričati, da gre za izdelek, brez katerega skoraj ne morejo živeti. Če mu to uspe, bo kupcev toliko, da bo mogoče ceno dovolj znižati, da avtomobil ne bo več luksuzni izdelek, ampak nekaj, kar si lahko privošči skoraj vsak.

Za tisti čas je bila to revolucionarna ideja. Vse avtomobile so namreč še vedno izdelovali visoko usposobljeni obrtniki, ročno, počasi in z veliko dela, podobno kot je Henry Ford izdelal svoj prvi Quadricycle.

Rešitelj Alexander Malcomson

Ford se je zavedal tudi, da uresničitev takšne zamisli ne bo preprosta. Množična proizvodnja avtomobilov zahteva ogromna vlaganja, še preden je prodan prvi avtomobil. Treba je zgraditi ali najeti tovarno, kupiti stroje, zaposliti delavce ter plačati razvoj in konstrukcijo avtomobila. Potreboval je velik začetni kapital, ki ga sam ni imel. Hkrati je vedno težje našel premožne partnerje.

Trmasti in samozavestni Ford v Detroitu ni imel najboljšega slovesa. Razšel se je že s tremi skupinami vlagateljev in le redki so bili še pripravljeni poslovati z njim. Toda eden je bil. Alexander Young Malcomson je bil največji trgovec s premogom v Detroitu. Fordu je zaupal, k temu pa so verjetno največ prispevali uspehi njegovih dirkalnih avtomobilov.

Malcomson je zbral več finančno močnih prijateljev in skupaj so Fordu predlagali ustanovitev novega podjetja, ki bi bilo usmerjeno izključno v izdelavo komercialnih, serijskih avtomobilov za širok krog kupcev. Prav z njihovo pomočjo je Henry Ford pozneje postal eden najbogatejših ljudi na svetu.

Ford Motor Company

Novo podjetje je nastalo leta 1903 in dobilo ime Ford Motor Company. Malcomson je postal njegov predsednik, Henry Ford, ki je vanj vložil deloma lastnih in deloma izposojenih 25.500 dolarjev, pa podpredsednik. K ustanovitvi lastnega podjetja ga je pripeljal tudi uspeh njegovega prvega Quadricycla.

Ta se je na srečo ohranil do danes. Ford je svoj prvi avtomobil leta 1904 od Charlesa Ainsleyja odkupil nazaj za samo 65 dolarjev. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je ob njem večkrat poziral fotografom in se z njim oziroma bolj na njem skupaj z ženo Claro tudi zapeljal.

Originalni Ford Quadricycle je danes razstavljen v muzeju Henry Ford v Dearbornu v Michiganu. Seveda ni edini, ki ga je mogoče videti danes, saj je bilo pozneje izdelanih tudi več njegovih replik.