Skoraj vsi to počnemo, pogosto povsem nezavedno. Ko se približamo ozkemu parkirnemu mestu, zapletenemu manevru ali nepreglednemu križišču, roka skoraj samodejno seže proti radiu in zmanjša glasnost. Ne gre le za navado, ampak za način, kako možgani razporejajo omejeno količino pozornosti. Med vožnjo morajo ves čas obdelovati veliko informacij: razdaljo do ovir, položaj avtomobila, hitrost, gibanje drugih vozil in prostor okoli nas. Pri zahtevnem manevru se kognitivna obremenitev še poveča, saj moramo natančneje ocenjevati razdalje in predvidevati gibanje avtomobila.

Tudi glasna glasba, pogovor ali drugi zvoki zahtevajo del naše pozornosti. Čeprav sta vid in sluh različna čuta, možgani pri usmerjanju pozornosti uporabljajo del skupnih virov. Znižanje glasnosti zato zmanjša število motečih dražljajev in omogoči, da več pozornosti namenimo sami vožnji. Od tod tudi šaljiva pripomba, da radio utišamo, »da bi bolje videli«. Dobesedno to seveda ne drži, v prenesenem pomenu pa precej. Ko možgani opravljajo nalogo, ki zahteva visoko stopnjo koncentracije, začnejo manj pomembne dražljaje potiskati v ozadje. Podoben učinek opazimo, ko nekdo med iskanjem naslova neha govoriti ali utiša sopotnike, da bi se lažje osredotočil.

Pri parkiranju je hitrost majhna, zahteve po natančnosti pa velike. Včasih odločajo centimetri, zato zmanjšanje hrupa v kabini pomaga zmanjšati motnje in več pozornosti nameniti vidno-prostorski presoji. Zato utišanje radia med zahtevnim manevrom ni nesmiselna razvada, ampak povsem logičen odziv možganov na povečano obremenitev. Znano?