Največ užitka ne prinese nujno največja hitrost, ampak trenutek, ko smo povsem osredotočeni in imamo občutek popolnega nadzora nad avtom. Zakaj je lahko vožnja z gokartom pri razmeroma majhni hitrosti bolj vznemirljiva od sedenja v zelo hitrem dirkalniku? Odgovor se očitno skriva v naših možganih. Raziskava, ki jo je za Castrol izvedlo britansko nevroznanstveno podjetje Brainbox, je poskušala vozniški užitek namesto z občutki voznikov prvič precej konkretno opisati z njihovimi fiziološkimi odzivi.

Testirance so zato opremili s precejšnjo količino merilne tehnike. EEG je spremljal električno aktivnost možganov, merili so srčni utrip in njegovo variabilnost, električno prevodnost kože ter gibanje oči. Nato so jih postavili pred pet zelo različnih vozniških izkušenj na zaprtem poligonu PalmerSport v britanskem Bedfordshiru. Med drugim so počasi premagovali terenski poligon z Land Roverjem Defenderjem, vozili gokarte in McLaren Artura GT4 ter dirkalnik JPLM. Pri slednjem so poskus ponovili še na sovoznikovem sedežu, medtem ko je avto na meji zmogljivosti vozil profesionalni dirkač. Prav primerjava teh izkušenj je dala najbolj zanimive rezultate.

Najmočnejši pozitiven odziv so raziskovalci zaznali med vožnjo McLarna Artura GT4. Vozniki so takrat dosegli stanje, ki ga psihologi opisujejo kot »flow« – popolno zatopljenost v nalogo, pri kateri je človek močno obremenjen, vendar ima še vedno občutek, da položaj obvladuje. Aktivnost možganov je kazala zelo visoko stopnjo koncentracije, temu pa so sledili tudi odzivi telesa in oči. Tu postanejo številke še posebej zanimive. Med vožnjo McLarna so testiranci v povprečju pomežiknili samo 2,5-krat na minuto, medtem ko človek v mirovanju običajno pomežikne približno 15- do 20-krat. Njihov pogled je bil izredno stabilen in usmerjen v idealno linijo skozi zavoj, raziskovalci pa so zabeležili približno 70 fiksacij pogleda na apex na minuto.

Toda visoka hitrost sama po sebi ni povzročila enakega učinka. Ko so isti ljudje sedeli v dirkalniku JPLM, ki ga je na stezi hitro vozil profesionalec, se je vzorec povsem spremenil. Namesto koncentrirane umirjenosti so možgani kazali več znakov stresa in tesnobe, pogled pa je postal precej bolj nemiren. Testiranci so takrat pomežiknili približno 40-krat na minuto, med vožnjo skozi zavoje pa so zabeležili kar 190 ločenih fiksacij pogleda.

Tudi srčni utrip sam po sebi ne pove, ali človek za volanom uživa ali ga je strah. Pri vožnji McLarna se je povprečno povečal za 43,8 utripa na minuto, med počasno terensko vožnjo pa za 16. Raziskovalci so zato ugotovili, da je pomembnejši način spreminjanja srčnega utripa v kombinaciji z drugimi meritvami. Tako navdušenje kot strah namreč močno pospešita srce, vendar možgani in oči pokažejo precej drugačno sliko.

Najbolj zanimiv dokaz, da hitrost ni glavni recept za vozniški užitek, je prinesla primerjava različnih disciplin. Največji odziv je sicer povzročila vožnja McLarna, toda takoj za njo se je zelo dobro odrezal karting, čeprav so bile hitrosti bistveno manjše. Še bolj nenavadno je, da je bila celo počasna terenska vožnja, kjer je povprečna hitrost znašala samo okoli 8 km/h, za udeležence prijetnejša od hitre vožnje na sovoznikovem sedežu dirkalnika. Slednja je povzročila močan telesni odziv, vendar so meritve pokazale, da je šlo bolj za tesnobo kot užitek.

Rezultati tako kažejo, da vozniškega užitka ne ustvarja ena sama stvar. Potrebna je kombinacija fizičnega vznemirjenja, miselne zaposlenosti in pozitivnega čustvenega odziva, predvsem pa mora imeti voznik občutek, da obvladuje dogajanje. Ko zahtevnost preseže njegove sposobnosti in ta občutek izgine, se lahko ista izkušnja zelo hitro spremeni iz vznemirljive v neprijetno.

Z drugimi besedami: za zabavo za volanom očitno ne potrebujemo 300 km/h. Včasih zadostujejo gokart, nekaj zavojev in občutek, da imamo vse niti v svojih rokah.