Iz revnih hribov vzhodnega Tennesseeja je prišla do Nashvilla in nato do svetovne slave, prodala več kot sto milijonov plošč, napisala več kot tri tisoč pesmi in postala ena najbolj prepoznavnih osebnosti ameriške popularne kulture. 

Revščina pod Great Smoky Mountains

Dolly Rebecca Parton se je rodila 19. januarja 1946 v enosobni koči ob reki Little Pigeon River v kraju Pittman Center v ameriški zvezni državi Tennessee. Bila je četrta od dvanajstih otrok Avie Lee Caroline Owens in Roberta Leeja Partona starejšega. Družina je živela zelo skromno, Dolly pa je njihovo finančno stanje pozneje brez olepševanja opisovala z izrazom »dirt poor« – revni kot cerkvene miši. O razmerah ob njenem prihodu na svet dovolj pove že podatek, da je njen oče zdravniku Robertu F. Thomasu, ki je pomagal pri porodu, plačal z vrečo koruzne moke. Dolly je mnogo let pozneje o zdravniku napisala tudi pesem.

Njen oče, ki so ga klicali Lee, je v goratem vzhodnem Tennesseeju sprva delal kot zakupni kmet, pozneje pa je obdeloval svojo majhno kmetijo, na kateri so med drugim gojili tobak. Ker zemlja ni prinašala dovolj za tako veliko družino, je dodatno delal tudi v gradbeništvu. Bil je nepismen, vendar je Dolly pozneje večkrat poudarila, da je bil kljub temu eden najpametnejših ljudi, kar jih je poznala, predvsem ko je šlo za posel in služenje denarja. Prav očetu je pripisovala poslovno žilico, ki ji je desetletja pozneje pomagala zgraditi precej več kot zgolj uspešno glasbeno kariero.

Mati Avie Lee je medtem skrbela za številno družino. V dvajsetih letih je bila enajstkrat noseča – desetič je rodila dvojčka – in je bila pri komaj 35 letih mati dvanajstih otrok. Pogosto je bila slabega zdravja, vendar je poleg skrbi za gospodinjstvo otroke zabavala z zgodbami iz folklore Smoky Mountains in starimi baladami. Njeni predniki so bili valižanskega rodu, poznala pa je številne stare pesmi, ki so jih priseljenci z Britanskega otočja v južne Apalače prinesli v 18. in 19. stoletju. Če je Dolly po očetu podedovala poslovni čut, je za svoje glasbene sposobnosti zasluge pripisovala predvsem materi in njeni družini.

Ko je bila Dolly še majhna, se je družina iz okolice Pittman Centra preselila na majhno kmetijo na bližnjem Locust Ridgeu, kjer so živeli v skromni dvoprostorni koči. Prav na ta kraj je vezana večina njenih najljubših spominov iz otroštva. Družina je šest ali sedem let živela na majhni samooskrbni kmetiji v pretežno binkoštniškem okolju severno od doline Greenbrier v Great Smoky Mountains. Revščina sicer ni pomenila, da so bili otroci lačni; Partonova se je tudi mnogo pozneje spominjala številnih družinskih jedi, ki jih je pripravljala njena mati.

Vera in glasba sta bili v družini tesno povezani. Dollyjin ded po materini strani Jake Robert Owens je bil binkoštniški pridigar, zato so Dolly ter njeni bratje in sestre redno hodili v cerkev. Prav tam je bodoča zvezdnica prvič nastopila pred občinstvom. Peti je začela že pri šestih letih, pri sedmih je igrala na doma narejeno kitaro, pri osmih pa ji je stric kupil prvo pravo kitaro. Glasba tako zanjo ni bila nekaj, kar bi odkrila šele pozneje v Nashvillu, ampak del vsakdanjega življenja že od najzgodnejšega otroštva.

Tudi Locust Ridge je ostal pomemben še dolgo po tem, ko je Dolly zapustila domače hribe. Pokrajina, kmetija in gozdovi okoli nje so jo v sedemdesetih navdihnili za pesem My Tennessee Mountain Home, potem ko je družina posest prodala, pa jo je Dolly konec osemdesetih let kupila nazaj. Pri obnovi ji je pomagal brat Bobby, repliko njihove nekdanje koče pa je pozneje postavila tudi v svojem zabaviščnem parku Dollywood. Revno otroštvo je postalo eden najpomembnejših motivov njenega ustvarjanja; o njem je med drugim pela v skladbah Coat of Many Colors in In the Good Old Days (When Times Were Bad).

Toda Dolly je že kot otrok začela prestopati meje Locust Ridgea. Nastopala je na lokalnih radijskih in televizijskih programih v vzhodnem Tennesseeju, pri desetih letih pa je že redno nastopala v oddaji The Cas Walker Show na radiu WIVK in televiziji WBIR-TV v Knoxvillu. Pri trinajstih je za majhno louisiansko založbo Goldband Records posnela singel Puppy Love in nastopila v slovitem Grand Ole Opryju. Tam je prvič srečala Johnnyja Casha, ki ji je svetoval, naj pri svoji karieri zaupa lastnim instinktom.

Ko je leta 1964 končala srednjo šolo Sevier County High School, pri osemnajstih ni izgubljala časa. Že naslednji dan se je preselila v Nashville. Dekle iz revne družine z dvanajstimi otroki je v prestolnico country glasbe prišlo z enim samim jasnim ciljem – iz glasbe, ki jo je spremljala od cerkve in domače koče naprej, narediti svoj poklic.

Dekle, ki je hotelo peti country

Ko se je Dolly Parton leta 1964, dan po končani srednji šoli, preselila v Nashville, za glasbeni svet ni bila popolna neznanka. Nastopala je že od otroštva, prvi pravi uspeh v Nashvillu pa ni prišel s petjem, temveč s pisanjem pesmi. Kmalu po prihodu je podpisala pogodbo z založniško hišo Combine Publishing in skupaj s stricem Billom Owensom začela pisati skladbe za druge izvajalce. Med uspešnejšimi sta bili Put It Off Until Tomorrow in The Company You Keep, ki ju je posnel Bill Phillips in sta se leta 1966 uvrstili med deset najbolj poslušanih country skladb. Njene pesmi so v tem obdobju snemali tudi Kitty Wells, Hank Williams Jr. in Skeeter Davis.

Leta 1965, ko je imela 19 let, je Dolly podpisala pogodbo z založbo Monument Records, vendar je naletela na precej nenavadno oviro. Sama je želela peti country, pri založbi pa so bili prepričani, da njen izrazito visok sopranski glas za country ni primeren. Namesto tega so jo poskušali predstaviti kot izvajalko lahkotnega popa. Posnela je več singlov, vendar se poskus ni obnesel; Happy, Happy Birthday Baby, edini, ki se je sploh uvrstil na lestvico, ni prišel niti med prvih sto na Billboardovi glavni lestvici.

Preobrat je prišel leta 1966. Put It Off Until Tomorrow, ki jo je Dolly napisala in jo je posnel Bill Phillips, je dosegla šesto mesto country lestvice. Uspeh je založbo končno prepričal, da ji dovoli snemati glasbo, ki jo je želela že od začetka. Njen prvi country singel Dumb Blonde je leta 1967 dosegel 24. mesto, naslednji, Something Fishy, pa že 17. mesto. Obe skladbi sta se znašli na njenem prvem albumu Hello, I'm Dolly.

Pri enaindvajsetih je tako Dolly Parton končno dobila svojo prvo pravo ploščo in dokaz, da njen glas vendarle sodi v country. Toda odločilni korak je sledil še istega leta. Leta 1967 jo je v svojo televizijsko oddajo povabil eden največjih country zvezdnikov tistega časa, Porter Wagoner. Dolly je čez noč dobila dostop do občinstva po vsej Ameriki – čeprav je to sprva sploh ni bilo veselo.

Porter Wagoner in pot med zvezde

Prelomno leto za Dolly Parton je bilo 1967, ko jo je Porter Wagoner povabil v svojo televizijsko oddajo The Porter Wagoner Show. Wagoner je bil takrat že uveljavljeno ime country glasbe, njegova tedenska televizijska oddaja pa se je predvajala po številnih ameriških postajah. Dolly je dobila stalno mesto v oddaji in se pridružila tudi njegovi koncertni zasedbi, toda začetek ni bil prijeten. Nadomestila je priljubljeno pevko Normo Jean, del občinstva pa nove članice ni hotel sprejeti in je med njenimi nastopi celo glasno zahteval vrnitev njene predhodnice. Wagoner je kljub temu verjel vanjo in prepričal svojo založbo RCA Victor, da je z Dolly podpisala pogodbo. Za začetek so jo povezali prav z njim. Njun prvi skupni singel, priredba skladbe Toma Paxtona The Last Thing on My Mind, je konec leta 1967 prišel med deset najbolj poslušanih country skladb in začel šestletno obdobje skoraj neprekinjenih uspešnic njunega dueta. Dolly je s televizijskimi nastopi dobila nacionalno prepoznavnost, s Porterjem pa sta postala eden najbolj znanih country duetov svojega časa.

Ob skupnem delu je ves čas gradila tudi samostojno kariero. Njen prvi solo singel za RCA Victor Just Because I'm a Woman je leta 1968 dosegel 17. mesto country lestvice. V naslednjih letih je izdajala lastne plošče in hkrati snemala z Wagonerjem. Med uspešnejšimi skupnimi skladbami so bile The Right Combination, Burning the Midnight Oil in Lost Forever in Your Kiss, med njenimi samostojnimi pa Touch Your Woman, My Tennessee Mountain Home in Traveling Man.

Prva samostojna številka ena je prišla s skladbo Joshua, ki se je v začetku leta 1971 povzpela na vrh ameriške country lestvice. Istega leta je izdala tudi album Coat of Many Colors, njegova naslovna skladba pa je postala ena najbolj osebnih in pozneje najbolj prepoznavnih pesmi njene kariere. Zgodbo je oprla na spomin iz otroštva, ko ji je mati iz različnih kosov blaga sešila plašč, zaradi katerega so se ji drugi otroci posmehovali. Pesem je napisala že leta 1969 med potovanjem z Wagonerjem, ker pri roki ni imela papirja, pa je besedilo zapisala kar na hrbtno stran računa iz kemične čistilnice za eno od njegovih oblek. Wagoner je račun pozneje dal uokviriti.

Do začetka sedemdesetih je bilo jasno, da Dolly ni več zgolj pevka iz Wagonerjeve televizijske oddaje. Njene samostojne plošče so postajale vse uspešnejše, predvsem pa se je uveljavljala kot avtorica, ki je velik del svojega repertoarja pisala sama. Toda njeni načrti so bili od začetka večji od vloge polovice uspešnega dueta. Vedno si je želela samostojne kariere in odnos z Wagonerjem je sčasoma postajal vse bolj napet. Konec leta 1973 je izdala pesem, ki je njen položaj dokončno spremenila. Ime ji je bilo Jolene.

Jolene in slovo od Porterja

Konec leta 1973 je Dolly Parton izdala skladbo, ki je postala ena njenih največjih klasik. »Jolene« se je februarja naslednje leto povzpela na vrh ameriške country lestvice, pozneje pa je uspeh doživela tudi zunaj ZDA. V Veliki Britaniji je leta 1976 prišla do sedmega mesta in postala njen prvi večji uspeh na tamkajšnjih lestvicah. Dolly je bila zdaj dovolj velika zvezda, da za uspeh ni več potrebovala Porterja Wagonerja.

Odločitev o odhodu iz njegove oddaje ni bila nenadna. Dolly si je že od začetka predstavljala samostojno kariero, medtem ko je imel Wagoner pomembno vlogo pri njenem vzponu in tudi finančni delež v njenem delu. Od leta 1969 je bil njen koproducent in imel skoraj polovico založniške družbe Owe-Par, ki jo je Dolly ustanovila s stricem Billom Owensom. Njuno sodelovanje je bilo zato precej več kot le skupno nastopanje pred televizijskimi kamerami.

Spomladi 1974 se je Dolly vendarle odločila oditi. Zadnji skupni koncert sta imela aprila, sredi leta pa se je nehala pojavljati v The Porter Wagoner Show. Poslovno sodelovanje se s tem še ni povsem končalo, saj je Wagoner njene plošče pomagal producirati do leta 1975, istega leta pa sta izdala še zadnji skupni album Say Forever You'll Be Mine.

Svoje slovo od človeka, ki ji je pomagal do velikega preboja, je Dolly povedala na način, ki ga je najbolje obvladala – s pesmijo. O koncu profesionalnega sodelovanja z Wagonerjem je napisala I Will Always Love You. Pesem je leta 1974 dosegla prvo mesto country lestvice in postala ena najpomembnejših skladb njene kariere.

Kmalu zatem jo je želel posneti Elvis Presley. Dolly je bila nad idejo sprva navdušena, dokler ji Elvisov menedžer Colonel Tom Parker ni pojasnil pogojev. Po njegovih besedah je bilo običajno, da je moral avtor skladbe, ki jo je posnel Presley, odstopiti polovico založniških pravic. Dolly je ponudbo zavrnila in pravice obdržala. Odločitev se je izkazala za eno najdonosnejših v njeni karieri, saj ji je I Will Always Love You v naslednjih desetletjih prinesla milijone dolarjev avtorskih honorarjev.

Leto 1974 je bilo zanjo izjemno tudi sicer. Na prvo mesto country lestvice so se povzpele kar tri njene samostojne skladbe – Jolene, I Will Always Love You in Love Is Like a Butterfly – na vrhu pa je pristal še duet s Porterjem Wagonerjem Please Don't Stop Loving Me. Naslednje leto je številko ena dosegla še s skladbo The Bargain Store.

Šele desetletja pozneje je Dolly med poslušanjem starih kaset odkrila še zanimivo podrobnost. Jolene in I Will Always Love You, dve izmed najbolj znamenitih pesmi njenega opusa, je napisala med istim ustvarjalnim obdobjem. Ko je leta 2019 o tem pripovedovala Brianu Johnsonu iz AC/DC, je svoj dosežek povzela precej preprosto: »Prijatelj, to je bila dobra noč!«

Ko je zapustila Porterja Wagonerja, Dolly Parton tako ni bila več vzhajajoča country pevka. Bila je ena največjih zvezd žanra. Naslednji cilj pa je bil precej ambicioznejši – postati zvezda tudi zunaj country glasbe.

Iz countryja v ameriški mainstream

Po odhodu od Porterja Wagonerja je Dolly Parton sredi sedemdesetih začela načrtno iskati širše občinstvo. Leta 1976 je začela tesneje sodelovati z menedžerko Sandy Gallin, naslednje leto pa je izdala album Here You Come Again. Naslovna skladba je postala velika uspešnica, dosegla prvo mesto country lestvice in tretje mesto Billboardove lestvice Hot 100. Album je postal njen prvi milijonski in Dolly je zanj prejela tudi Grammyja za najboljšo žensko country vokalno izvedbo. Prehod iz tradicionalnega countryja proti bolj popovsko obarvanemu zvoku je uspel.

V naslednjih letih je nizala skladbe, ki so nagovarjale tako country kot pop občinstvo. Two Doors Down in Heartbreaker sta postali veliki uspešnici, albumi pa so bili vse bolj prilagojeni širšemu ameriškemu trgu. Konec sedemdesetih je bila Dolly že precej več kot country zvezda iz Nashvilla. Redno se je pojavljala na televiziji, gostovala v različnih oddajah in leta 1976 dobila tudi lastno televizijsko oddajo Dolly!. Čeprav je ta trajala le eno sezono, je njena prepoznavnost še naprej rasla.

Naslednji veliki korak je bil Hollywood. Leta 1980 je dobila eno glavnih vlog v komediji 9 to 5, v kateri je zaigrala skupaj z Jane Fonda in Lily Tomlin. To je bila njena prva filmska vloga, film pa je postal velika uspešnica. Dolly je zanj napisala tudi naslovno pesem 9 to 5, ki je dosegla prvo mesto tako country kot pop lestvice Billboard, uspešna pa je bila tudi drugod po svetu. Zanjo je prejela dva Grammyja, pesem pa ji je prinesla tudi nominacijo za Oskarja za najboljšo izvirno skladbo.

Filmski uspeh ji je odprl nova vrata. Leta 1982 je ob Burtu Reynoldsu zaigrala v muzikalu The Best Little Whorehouse in Texas, ki je postal eden komercialno najuspešnejših filmov tistega leta. Za film je ponovno posnela I Will Always Love You in z novo različico še drugič dosegla prvo mesto ameriške country lestvice.

Leto pozneje je prišel še eden največjih hitov njene kariere. Z Kennyjem Rogersom je posnela duet »Islands in the Stream«, ki so ga napisali bratje Gibb iz skupine Bee Gees. Pesem je dosegla prvo mesto Billboardove lestvice Hot 100 ter vrh country in adult contemporary lestvic. Dolly in Rogers sta z njo dobila eno najbolj prepoznavnih skladb osemdesetih in začela dolgoletno sodelovanje, ki se je nadaljevalo tudi z drugimi posnetki in skupnimi nastopi.

Sredi osemdesetih se je Dolly še naprej pojavljala na velikem platnu. Z Jamesom Woodsom je leta 1984 zaigrala v filmu Rhinestone, za katerega je napisala tudi glasbo. Film ni dosegel pričakovanega uspeha, je pa skladba Tennessee Homesick Blues znova prišla na vrh country lestvice.

V manj kot desetletju je Dolly Parton tako naredila nekaj, kar je uspelo le redkim country izvajalcem. Iz zvezde enega glasbenega žanra je postala ena najbolj prepoznavnih ameriških zabavljačic. Imela je velike pop uspešnice, igrala v hollywoodskih filmih in bila stalno prisotna na televiziji, pri tem pa nikoli povsem zapustila countryja. Sredi osemdesetih pa se je njen komercialni niz začel umirjati in prišel je čas za novo spremembo – tokrat za vrnitev bližje glasbenim koreninam.

Vrnitev h koreninam

Po skoraj dveh desetletjih pri RCA se je leta 1986 končalo eno najdaljših poglavij kariere Dolly Parton. Založba ji po izteku pogodbe te ni podaljšala, zato je naslednje leto prestopila h Columbii. Prav takrat pa je nastal projekt, ki je njeno glasbeno kariero znova pognal navzgor.

Skupaj z Emmylou Harris in Lindo Ronstadt je leta 1987 izdala album Trio. Zamisel o skupnem projektu je obstajala že več let, rezultat pa je presegel pričakovanja. Album je pet tednov kraljeval na vrhu ameriške lestvice country albumov, prišel med deset najboljših na Billboardovi glavni lestvici in se prodal v več milijonih izvodov. Prinesel je štiri country uspešnice med prvo deseterico, med njimi To Know Him Is to Love Him, ki je dosegla prvo mesto, trojica pa je za album prejela Grammyja.

Dolly je še enkrat poskusila s popom z albumom Rainbow, vendar ta ni dosegel večjega komercialnega uspeha, zato se je ponovno osredotočila predvsem na country. Album White Limozeen iz leta 1989 ji je prinesel dve novi številki ena, Why'd You Come in Here Lookin' Like That in Yellow Roses. Toda v začetku devetdesetih se je country močno spreminjal in nova generacija izvajalcev je številne veterane žanra začela izrivati z lestvic.

Dolly je leta 1991 še enkrat prišla na vrh z duetom Rockin' Years z Rickyjem Van Sheltonom, njen največji glasbeni in finančni uspeh desetletja pa je pravzaprav ustvarila druga pevka. Whitney Houston je leta 1992 za film The Bodyguard posnela I Will Always Love You. Njena različica je postala velikanska svetovna uspešnica, z njo pa je novo življenje dobila tudi pesem, katere avtorske pravice Dolly skoraj dve desetletji prej ni hotela prepustiti Elvisu Presleyju.

V devetdesetih je veliko sodelovala z drugimi velikimi imeni countryja. Leta 1993 je z Loretta Lynn in Tammy Wynette posnela album Honky Tonk Angels, z Emmylou Harris in Lindo Ronstadt pa se je leta 1999 ponovno združila za Trio II. Njihova različica Neil Youngove After the Gold Rush je trojici prinesla še enega Grammyja. Istega leta je bila Dolly sprejeta tudi v Country Music Hall of Fame.

Ob koncu desetletja je naredila še en obrat in se vrnila še globlje h glasbenim koreninam Apalačev. Z albumom The Grass Is Blue iz leta 1999 se je podala v bluegrass in zanj osvojila Grammyja za najboljši bluegrass album. Sledila sta Little Sparrow leta 2001 in Halos & Horns leta 2002. Na slednjem je po svoje predelala celo Led Zeppelinovo Stairway to Heaven.

Dolly Parton tako ob vstopu v novo tisočletje ni več potrebovala lovljenja aktualnih glasbenih trendov. Po desetletjih countryja, popa in hollywoodskih izletov se je lahko vrnila k glasbi, iz katere je nekoč izšla – in pri tem ostala ena največjih zvezd ameriške glasbe.

Dolly kot institucija

Dolly Parton je denar, ki ga je zaslužila z glasbo in filmi, že zgodaj začela vlagati tudi zunaj zabavne industrije, predvsem v domačem vzhodnem Tennesseeju. Najbolj prepoznaven rezultat je postal Dollywood v Pigeon Forgeu, le nekaj kilometrov od krajev, kjer je odraščala. Zabaviščni park sicer ni nastal z njo – njegove korenine segajo v leto 1961, pozneje pa je deloval kot Silver Dollar City. Dolly je v projekt vstopila sredi osemdesetih in leta 1986 se je park odprl pod novim imenom Dollywood.

Projekt je hitro prerasel običajen zabaviščni park z imenom slavne pevke. Dolly je postala solastnica družbe The Dollywood Company, ki je poleg Dollywooda razvila še vodni park Dollywood's Splash Country, letovišče DreamMore Resort and Spa in več drugih turističnih dejavnosti. Pod njenim imenom deluje tudi veriga večernih predstav Dolly Parton's Stampede, ki se je razširila tudi izven Tennesseeja. Dollywood je medtem postal eden najbolj obiskanih sezonskih zabaviščnih parkov v ZDA.

Za Partonovo je imel Dollywood tudi precej osebnejši pomen. Velik del parka temelji na kulturi Apalačev, njihovih obrteh, glasbi in okolju, iz katerega je izšla sama. V njem je postavila tudi repliko skromne hiše iz svojega otroštva, v kateri je njena mati poustvarila notranjost, kakršne se je spominjala družina. Zgodba dekleta iz revne družine iz Smoky Mountains je tako postala del turistične znamenitosti, ki je v domačo regijo pripeljala milijone obiskovalcev.

Poslovni uspeh pa ni pomenil, da je Dolly opustila glasbo. Še naprej je snemala, nastopala in pisala pesmi, hkrati pa je svoje ime spremenila v samostojno blagovno znamko. Njene dejavnosti so sčasoma segale od zabaviščnih parkov in hotelov do gledaliških predstav, televizijske in filmske produkcije ter knjig. Pomemben del zaslužka je vračala tudi v domače okolje, kjer so njena podjetja ustvarila delovna mesta in prinesla dodatne turistične prihodke.

Skoraj šest desetletij s človekom, ki se je skrival pred kamerami

Le dan po končani srednji šoli je Dolly Parton prispela v Nashville, kjer je skoraj takoj spoznala tudi človeka, s katerim je ostala vse življenje. Pred pralnico Wishy Washy je srečala dve leti starejšega Carla Thomasa Deana, domačina iz Nashvilla. Pogovor se je začel, ko jo je Dean opozoril, da bi jo zaradi majice, ki jo je nosila, lahko opeklo sonce. Dve leti pozneje, 30. maja 1966, sta se poročila v Ringgoldu v Georgii.

Dean je bil skoraj popolno nasprotje svoje žene. Medtem ko je Dolly postajala ena najbolj prepoznavnih žensk ameriške zabavne industrije, se je sam kameram in javnosti dosledno izogibal. Več desetletij je vodil podjetje za asfaltiranje cest in dovozov v Nashvillu in se le redko pojavljal z ženo na javnih dogodkih. Dolly je celo pripovedovala, da jo je v živo nastopati videl samo enkrat. V Dollywood je občasno prihajal sam in se lahko po parku sprehajal, ne da bi ga obiskovalci prepoznali.

Zakon je prav zaradi njegove odsotnosti iz javnosti pogosto vzbujal radovednost. Dolly se je šalila, da ljudje sklepajo, da z možem skoraj nista skupaj samo zato, ker ga nikoli ne vidijo. Leta 2016 sta ob 50. obletnici zakona obnovila poročne zaobljube. Otrok nista imela, sta pa pomagala pri odraščanju več Dollyjinih mlajših bratov in sester, zaradi česar so jo nečaki in nečakinje začeli klicati Aunt Granny. Dolly je postala tudi botra Miley Cyrus.

Carl Dean je umrl 3. marca 2025 v Nashvillu, star 82 let. Z Dolly sta bila poročena skoraj 59 let. Eden najbolj nenavadno zasebnih zakonov ameriškega šovbiznisa se je tako končal le slabo leto pred njuno 60. obletnico – večino tega časa pa je Dean uspešno počel natanko tisto, kar si je želel: pustil je, da je bila zvezda Dolly.

Milijoni knjig za otroke

Pomemben del življenja Dolly Parton je bila tudi dobrodelnost. Leta 1988 je ustanovila Dollywood Foundation, leta 1995 pa prek nje program Imagination Library, ki otrokom od rojstva do petega leta brezplačno pošilja knjige. Program je najprej deloval v njenem domačem okrožju Sevier County v Tennesseeju, nato pa se je razširil po ZDA in pozneje še v druge države.

Projekt je bil povezan tudi z njenim očetom Robertom Leejem Partonom, ki ni znal brati in pisati. Do leta 2022 je Imagination Library otrokom poslala že več kot 200 milijonov knjig, Dolly pa je program pogosto označevala za enega dosežkov, na katere je bila najbolj ponosna.

Dobrodelno je pomagala tudi domačemu Tennesseeju. Po velikih požarih v Great Smoky Mountains leta 2016 je ustanovila sklad My People Fund, ki je družinam, ki so izgubile domove, več mesecev zagotavljal finančno pomoč. Leta 2020 je milijon dolarjev namenila raziskavam na univerzi Vanderbilt, ki so prispevale tudi k razvoju cepiva Moderna proti covidu-19.

Rock zvezda pri osemdesetih

Tudi po šestih desetletjih kariere Dolly Parton ni postala zgolj izvajalka, ki bi živela od starih uspešnic. Leta 2014 je prvič nastopila na festivalu Glastonbury, kjer jo je poslušalo več kot 180.000 ljudi, album Blue Smoke pa je dosegel šesto mesto ameriške lestvice Billboard 200 in drugo mesto britanske lestvice albumov. Še leta 2016 je odšla na eno svojih največjih severnoameriških turnej v zadnjih 25 letih.

Poseben obrat je prišel leta 2022, ko je bila nominirana za sprejem v Rock and Roll Hall of Fame. Sprva je nominacijo želela zavrniti, ker je menila, da kot country pevka tja ne sodi. Ko je izvedela, da dvorana slavnih ni namenjena izključno rock izvajalcem, si je premislila in novembra 2022 postala njena članica. Hkrati je sklenila, da bo čast upravičila še po svoje – z rock albumom.

Rockstar je izšel novembra 2023 in je bil njen prvi pravi izlet v rock. Na obsežnem albumu so se ji pridružila nekatera največja imena popularne glasbe, med njimi Paul McCartney, Ringo Starr, Elton John, Sting, Sheryl Crow in Miley Cyrus. Projekt je postal njen najvišje uvrščeni solo studijski album v karieri: na Billboard 200 je dosegel tretje mesto, hkrati pa se je povzpel na vrh country in rock lestvice albumov.

Dolly je že leta 2022 napovedala, da velikih turnej ne bo več, čeprav posameznih nastopov ni izključila. Leta 2025 je po smrti moža Carla Deana izdala njemu posvečeno pesem If You Hadn't Been There. Napovedala je tudi šest koncertov v Las Vegasu, vendar jih je zaradi zdravstvenih posegov najprej prestavila na september 2026, maja 2026 pa dokončno odpovedala.

Januarja 2026, tik pred 80. rojstnim dnevom, je izdala novo različico svoje stare skladbe Light of a Clear Blue Morning, pri kateri so sodelovali tudi Miley Cyrus, Reba McEntire, Lainey Wilson, Queen Latifah in David Foster. Marca se je po zdravstvenih težavah znova pojavila v javnosti na praznovanju 41. obletnice Dollywooda. Tudi pri osemdesetih je tako ostajala dejavna in vpeta v glasbo, s katero je začela kot otrok v hribih Tennesseeja.

Slovo kraljice countryja

Dolly Parton je umrla 25. avgusta 2026 v Nashvillu, stara 80 let. Novico je sporočila njena družina, njen publicist pa je potrdil, da je umrla mirno. Vzrok smrti ob objavi novice ni bil razkrit. Končala se je šest desetletij dolga kariera ene najbolj prepoznavnih osebnosti ameriške popularne kulture.

Za njo ostajajo številke, ki jih je težko preseči. Po svetu je prodala več kot 100 milijonov plošč, napisala več kot 3000 pesmi in imela 25 singlov na prvem mestu Billboardove country lestvice. Kar 44 njenih albumov se je uvrstilo med deset najbolje prodajanih country albumov, v karieri pa je prejela enajst Grammyjev in nagrado za življenjsko delo. Sprejeta je bila v Country Music Hall of Fame, Nashville Songwriters Hall of Fame in leta 2022 še v Rock and Roll Hall of Fame.

Toda njen vpliv je segel precej dlje od statistike. Jolene, Coat of Many Colors, 9 to 5 in predvsem I Will Always Love You so postale del ameriške glasbene zgodovine, sama pa je uspešno prestopila meje countryja ter se uveljavila v pop glasbi, filmu, na televiziji in v poslovnem svetu. Ob tem je iz svojega imena ustvarila Dollywood in z Imagination Library milijonom otrok omogočila dostop do knjig.

Pot od enosobne koče v gorah Tennesseeja do svetovne slave je bila skoraj neverjetna, Dolly pa svojih korenin nikoli ni skrivala. Nasprotno, iz njih je naredila osrednji del svoje glasbe, javne podobe in nazadnje tudi poslovnega imperija. Bleščeče obleke, visoke blond lasulje in samoironični humor so ustvarili lik, ki ga je poznal skoraj ves svet, pod njim pa je ostala predvsem izjemna avtorica pesmi.

Dolly Parton je bila desetletja znana kot kraljica countryja. Po šestdesetih letih kariere je ta naziv postal skoraj preozek. Od velikanov countryja njene generacije pa ostaja le še nihče drug kot večni Willie Nelson, ki jih šteje že 93.