Šest tednov po uspehu Vikinga 1 je človeštvo tako že drugič dobilo delujoč laboratorij na površju drugega planeta, njegove fotografije kamnite pokrajine Utopia Planitie pa so postale ene najbolj prepoznavnih podob zgodnjega raziskovanja Marsa.

Danes so fotografije z Marsa nekaj skoraj vsakdanjega. Curiosity in Perseverance sta nam pokazala podrobne panorame površja, videli smo marsovske sončne zahode, peščene vrtince in celo prvi nadzorovani polet na drugem planetu. Leta 1976 je bil Mars še vedno precej neznan svet, ki ga je človeštvo večinoma poznalo iz teleskopskih opazovanj in fotografij sond, ki so letele mimo njega ali ga opazovale iz orbite.

NASA je zato s programom Viking naredila velikanski korak naprej. Odpravo sta sestavljali dve skoraj identični sondi Viking 1 in Viking 2, vsaka pa je bila sestavljena iz orbiterja in pristajalnega modula. Naloga je bila izjemno ambiciozna: podrobno fotografirati Mars iz orbite, preučiti njegovo atmosfero in površje ter neposredno na planetu iskati morebitne znake življenja.

Viking 2 so izstrelili 9. septembra 1975 z raketo Titan IIIE-Centaur s Cape Canaverala. Po skoraj enajstih mesecih potovanja je 7. avgusta 1976 dosegel Mars in vstopil v njegovo orbito. Prvotno izbrano območje pristanka se je na podrobnejših posnetkih izkazalo za preveč nevarno, zato so načrtovalci poiskali drugo lokacijo in izbrali Utopia Planitio, velikansko ravnino na severni polobli planeta.

Pristajalni modul se je 3. septembra ločil od orbiterja in začel spust skozi marsovsko atmosfero. Viking še ni poznal zračnih blazin ali zapletenega sistema spuščanja z »nebesnim žerjavom«, kakršnega je NASA desetletja pozneje uporabila pri Curiosityju in Perseveranceu. Hitrost je najprej zmanjševal z aerodinamičnim ščitom in padalom, zadnji del spusta pa so opravili raketni motorji. Radar je meril višino in hitrost, računalnik pa je moral celoten postopek izvesti samodejno, saj zaradi časa potovanja radijskega signala upravljanje z Zemlje v realnem času ni bilo mogoče.

Ob 22.37 in 50 sekund po univerzalnem času je Viking 2 varno pristal. Od Vikinga 1, ki je 20. julija pristal na območju Chryse Planitia, ga je ločevalo približno 6460 kilometrov.

Prve fotografije so pokazale precej drugačno okolje od tistega okoli Vikinga 1. Utopia Planitia je bila ravna, vendar posejana s številnimi kamni, pristajalni modul pa je obstal nekoliko postrani, nagnjen za približno 8,5 stopinje. Prve barvne fotografije so pokazale značilno rdečkasto pokrajino, ki je v naslednjih desetletjih postala sinonim za podobo Marsa.

Fotografiranje pa je bilo le manjši del njegovega dela. Viking 2 je bil za sredino sedemdesetih let izjemno zapleten robotski laboratorij. Opremljen je bil s kamerami, meteorološkimi instrumenti, spektrometri in napravami za analizo površja, z robotsko roko pa je lahko zajemal vzorce marsovske zemlje in jih dostavljal instrumentom v notranjosti pristajalnega modula.

Najbolj drzen del odprave so bili trije biološki poskusi, namenjeni iskanju morebitnih znakov mikrobiološkega življenja. Rezultati so postali ena največjih ugank celotnega programa Viking. Poskusi so namreč zaznali nepričakovano kemično aktivnost v marsovski zemlji in nekateri rezultati so bili dovolj nenavadni, da se o njihovi razlagi razpravlja še danes. Skupna analiza kljub temu ni dala jasnega dokaza o obstoju živih organizmov.

Vikinga sta močno spremenila tudi razumevanje Marsa kot planeta. Njuna orbiterja sta skupaj poslala na Zemljo več kot 52.000 fotografij in kartirala skoraj celotno površje. Na posnetkih so se pokazali velikanski vulkani, kanjoni, kraterji in predvsem številne oblike površja, ki so nakazovale, da je imela tekoča voda v Marsovi preteklosti pomembno vlogo.

Pristajalna modula sta medtem spremljala tudi marsovski vsakdan. Merila sta temperaturo in atmosferski tlak, spremljala veter in prah ter fotografirala okolico skozi različne dele dneva in letne čase. Človeštvo je tako prvič dobilo možnost daljšega spremljanja vremena neposredno na površju drugega planeta.

Posebej impresivna je bila življenjska doba Vikingov. Prvotna odprava je bila načrtovana za približno 90 dni delovanja po pristanku, Viking 2 pa je podatke z Marsa pošiljal vse do 11. aprila 1980. Njegov orbiter je deloval do julija 1978, Viking 1 pa se je zadnjič oglasil šele novembra 1982. Dolgo delovanje pristajalnih modulov je omogočalo tudi dejstvo, da nista bila odvisna od sončnih celic, saj sta elektriko pridobivala iz radioizotopskih termoelektričnih generatorjev.

Z današnjega vidika je bila računalniška tehnologija Vikingov skoraj primitivna, vendar je morala delovati milijone kilometrov od Zemlje in brez možnosti fizičnega posega. Tudi pristajanje je moralo potekati popolnoma samodejno. Ko je na Zemljo prispel signal o posameznem dogodku, se je ta na Marsu zgodil že več minut prej. Kontrolorji zato Vikinga niso mogli »pilotirati« – lahko so samo čakali na sporočilo, ali je zapleten postopek uspel.

Prav zato so nekoliko zrnate fotografije kamnov in rdečkastega prahu iz leta 1976 nekaj posebnega tudi pol stoletja pozneje. Danes jih po tehnični kakovosti močno prekašajo panorame sodobnih roverjev, toda ljudje so takrat prvič dobili občutek, da ne gledajo več oddaljene svetle pike na nebu, ampak resnično pokrajino drugega sveta.

Viking 2 je pred natanko 50 leti postal drugi uspešni ameriški pristajalni modul na Marsu in skupaj z Vikingom 1 postavil temelje za vse poznejše raziskovanje rdečega planeta. Danes po Marsu vozijo precej zmogljivejši roboti, v njegovi atmosferi je že letel helikopter, naslednje generacije sond pa pripravljajo teren za še zahtevnejše odprave. Vse to ima korenine tudi v majhnem laboratoriju na treh nogah, ki je 3. septembra 1976 varno obstal med kamni Utopia Planitie in se oglasil Zemlji.