Star Trek je svetovno premiero doživel 6. septembra 1966 v Kanadi, dva dni pred precej bolj znano ameriško premiero na NBC. Serija, ki je sprva preživela samo tri sezone, je v naslednjih desetletjih postala eden največjih fenomenov popularne kulture. Začetek je bil precej manj veličasten, kot bi sklepali iz današnjega statusa Zvezdnih stez. Gene Roddenberry je zamisel za novo znanstvenofantastično serijo oblikoval v začetku šestdesetih let in jo opisoval kot nekakšen »Wagon Train to the stars« – vestern, prestavljen med zvezde.

Roddenberry je imel za sabo nenavadno življenjsko pot. Med drugo svetovno vojno je bil pilot bombnika B-17, pozneje je letel za Pan American, nato postal policist v Los Angelesu in se postopoma preselil med televizijske scenariste. Prvi pilot Star Treka z naslovom The Cage je bil posnet že leta 1964 z Jeffreyjem Hunterjem kot kapitanom Christopherjem Pikom. Televizijska mreža NBC ga ni sprejela, vendar se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega: naročila je še en pilot. V njem je Enterprise dobil novega kapitana Jamesa T. Kirka, ki ga je igral William Shatner, iz prvotne glavne zasedbe pa je ostal predvsem Leonard Nimoy kot Spock. Serija je bila pripravljena za televizijo.

Dva rojstna dneva

Za uradni rojstni dan Star Treka običajno velja 8. september 1966. Takrat je NBC v ZDA predvajal epizodo The Man Trap, prvo epizodo serije, ki so jo videli ameriški gledalci, toda to ni bila svetovna premiera, le ameriška. Kanadska televizijska mreža CTV je isto epizodo predvajala že 6. septembra 1966. Zato lahko prav danes, 6. septembra 2026, govorimo o natanko 60 letih od prvega televizijskega predvajanja Star Treka kjerkoli na svetu. Pri tem je še ena zanimivost: The Man Trap sploh ni bila prva posneta epizoda redne serije, ampak šesta. NBC jo je izbral za začetek, ker se je zdela dovolj napeta in reprezentativna za novo serijo. Pred gledalci se je pojavila posadka, ki je pozneje postala del televizijske zgodovine: William Shatner kot Kirk, Leonard Nimoy kot Spock, DeForest Kelley kot doktor McCoy, James Doohan kot Scotty, George Takei kot Sulu in Nichelle Nichols kot Uhura. Walter Koenig kot Pavel Chekov se jim je pridružil v drugi sezoni.

Prihodnost, ki je bila drugačna

Star Trek ni bil le vesoljska pustolovščina. Roddenberry je prihodnost uporabil kot način za govorjenje o sedanjosti. Na mostu Enterprisea so skupaj delali Američan, Rus, Japonec, temnopolta komunikacijska častnica in nezemljan. Sredi hladne vojne in družbenih pretresov šestdesetih let je bila takšna sestava precej drznejša, kot se zdi danes. Roddenberry je pozneje pojasnjeval, da mu je znanstvena fantastika omogočila govoriti o politiki, vojni, rasizmu, veri in drugih občutljivih temah, saj so se zgodbe dogajale na oddaljenih planetih in med izmišljenimi civilizacijami.

Prihodnost Star Treka je bila optimistična. Človeštvo je preživelo svoje spore, preseglo številne stare predsodke in se odpravilo raziskovat vesolje. Enterprise ni potoval med zvezdami predvsem zato, da bi jih osvajal, ampak da bi jih raziskoval.

Odpoved, ki ni pomenila konca

Kljub poznejšemu kultnemu statusu Star Trek med prvotnim predvajanjem ni bil velika televizijska uspešnica. NBC je serijo po treh sezonah in 79 epizodah leta 1969 ukinil. To bi moral biti konec zgodbea se je zgodilo ravno nasprotno. Ponovitve na lokalnih televizijskih postajah so v sedemdesetih letih pritegnile novo občinstvo. Nastajali so prvi veliki shodi oboževalcev, pojavila se je množica klubov in izraz »Trekkie« je postal del popularne kulture, Star Trek pa je šele po svoji televizijski smrti postal zares velik.

Leta 1979 je prišel Star Trek: The Motion Picture, nato pa serija filmov z originalno posadko. Leta 1987 je televizijsko vesolje nadaljeval Star Trek: The Next Generation s Patrickom Stewartom kot Jean-Lucom Picardom. Sledili so Deep Space Nine, Voyager, Enterprise in desetletja pozneje nova generacija serij. Do 60. obletnice je franšiza zrasla na 11 televizijskih serij, 14 celovečernih filmov in več kot 900 televizijskih epizod.

Od komunikatorja do tablice

Poseben del zapuščine Star Treka je tehnologija, ki se je leta 1966 zdela skoraj čista fantazija. Posadka je uporabljala majhne brezžične komunikatorje, računalnike, ki so razumeli govor, prenosne zaslone, avtomatska vrata in videokonference. Številne podobne naprave so desetletja pozneje postale vsakdanji del resničnega sveta. Seveda še vedno nimamo warp pogona in Scotty nas ne more prenesti na drugo stran planeta. Toda svet leta 2026 je v nekaterih podrobnostih nenavadno podoben prihodnosti, ki so si jo televizijski ustvarjalci predstavljali šest desetletij prej. Star Trek pa je preživel predvsem zato, ker ni govoril samo o tehnologiji, govoril je o radovednosti, raziskovanju in prepričanju, da prihodnost človeštva ni nujno slabša od njegove sedanjosti.

Pred šestdesetimi leti je Enterprise prvič odplul proti »zadnji meji«. Potovanje še vedno traja.