Lastnik ekipe Sic58 Squadra Corse meni, da Moto2 in Moto3 kljub odličnemu dirkanju dobivata vse manj prostora in počasi postajata skoraj nevidna. Simoncelli je svoje razmišljanje zapisal med nočno vožnjo domov po dirki v Aragonu. Zmotilo ga je predvsem, da se prvenstvo vse bolj predstavlja, kot da obstaja samo MotoGP.

»Vprašanje je že nekaj časa enako: zakaj poskušajo na vse mogoče načine pokvariti tako čist in preprost spektakel? Razstaviti ga in povedati samo polovico zgodbe, kot da bi morali ljudem prodati samo polovico tega, kar se v resnici dogaja.«

Simoncelli priznava, da prihaja iz drugega obdobja, vendar opozarja, da sta prav manjša razreda ustvarila velik del zgodovine motociklističnega svetovnega prvenstva. Omenil je Angela Nieta, Sita Ponsa in Maxa Biaggija, ki so postali legende prav z uspehi v nekdanjih razredih 125 in 250 cm³.

»Seveda ima naslov svetovnega prvaka v kraljevskem razredu drugačno in večjo vrednost. Toda če začnemo odvzemati vrednost tem naslovom, dirkačem in kategorijam, kaj potem sploh ostane od zgodovine tega športa?«

Posebej kritičen je bil do televizijskega prenosa Moto3 v Aragonu. Medtem ko se je nekaj sekund za vodilnimi šest ali sedem dirkačev borilo v skupini, je režija po njegovih besedah vztrajala pri prikazovanju prvih štirih, čeprav se med njimi ni dogajalo veliko.

»Zdi se, kot da poskušajo skriti najbolj razburljiv del teh kategorij. Moto2 in Moto3 postajata vse bolj nevidna. Manj pozornosti, manj prostora na družbenih omrežjih, manj zgodb.«

Simoncelli opozarja tudi na vse večjo fizično ločevanje paddocka MotoGP od ekip nižjih razredov. Pri tem je uporabil precej slikovito primerjavo.

»Vedno bolj gremo proti paddocku, kjer sta Moto2 in Moto3 izolirana, kot da bi bila kužna. Še malo pa bomo imeli ločena stranišča. Kot prvi in tretji razred na Titaniku. Upajmo samo, da se bo kdo spomnil, da so na koncu s Titanikom potonili vsi.«

Po njegovem je zgrešena tudi ideja, da bi se MotoGP po gledanosti približal Formuli 1 tako, da občinstvu ponuja predvsem 40-minutno dirko kraljevskega razreda.

Ljudje po njegovem na dirkališča ne prihajajo samo zaradi MotoGP, ampak zaradi motociklizma kot celote – dirkačev, različnih kategorij, zgodb in bojev, ki pogosto potekajo daleč od vodilnih mest. Simoncelli ima do nižjih razredov tudi zelo osebno povezavo. Njegov sin Marco Simoncelli je leta 2008 postal svetovni prvak razreda 250 cm3, preden je napredoval v MotoGP.

Njegova obetavna kariera se je tragično končala 23. oktobra 2011 na VN Malezije v Sepangu. Marco je v drugem krogu dirke izgubil nadzor nad Hondo in zdrsnil nazaj čez stezo neposredno pred Colina Edwardsa in Valentina Rossija, ki se trčenju nista mogla izogniti. Utrpel je hude poškodbe glave, vratu in prsnega koša. Zdravniki so ga skušali oživljati 45 minut, vendar je ob 16.56 po lokalnem času umrl. Star je bil komaj 24 let.

Prav zato imajo besede Paola Simoncellija o pomenu nižjih kategorij še posebno težo. Njegov sin je bil eden najlepših primerov poti iz manjšega razreda do samega vrha motociklističnega športa – poti, za katero danes opozarja, da jo MotoGP s potiskanjem Moto2 in Moto3 na obrobje vse bolj razvrednoti.