Videorekorder ni bil nov izum, toda VHS je v naslednjih letih snemanje televizijskih oddaj, izposojo filmov in domače videoteke spremenil v množičen pojav, ki je zaznamoval osemdeseta in devetdeseta leta.

JVC oziroma Victor Company of Japan se je z razvojem domačega videorekorderja ukvarjal že v prvi polovici sedemdesetih let. Videorekorderji so do takrat obstajali predvsem kot draga profesionalna oprema, na domačem trgu pa je JVC zaostajal za Sonyjem, ki je maja 1975 predstavil sistem Betamax. JVC je zato razvijal lastno rešitev, pri kateri je bila ena ključnih zahtev dovolj dolg čas snemanja, da bi bilo mogoče na eno kaseto posneti celoten film ali daljšo televizijsko oddajo.

Rezultat je bil Video Home System oziroma VHS. Prvi aparat HR-3300 je JVC javnosti predstavil 9. septembra 1976, na japonski trg pa je prišel 31. oktobra istega leta. Stal je 256.000 jenov, kar je bila za povprečno gospodinjstvo še vedno zelo visoka cena, toda tehnologija je bila pripravljena za množični trg. Prve kasete so omogočale dve uri neprekinjenega snemanja, aparat pa je imel tudi časovnik, s katerim je bilo mogoče oddajo posneti brez prisotnosti uporabnika.

Sledila je znamenita vojna videoposnetkov med VHS in Sonyjevim Betamaxom. Sonyjev sistem je prišel na trg prej in je imel v nekaterih pogledih boljšo kakovost slike, vendar je JVC stavil na daljši čas snemanja in predvsem na širjenje svojega standarda med druge proizvajalce. VHS so začela izdelovati številna podjetja, med njimi Panasonic, Hitachi, Sharp in drugi, sistem pa je hitro dobil tudi podporo velikih ameriških proizvajalcev in distributerjev.

Prav dolžina posnetka je postala ena odločilnih prednosti. Medtem ko so prvi Betamaxovi aparati omogočali približno uro snemanja, je VHS že na začetku ponujal dve uri, poznejši načini počasnejšega snemanja pa so čas še močno podaljšali. Sony je odgovoril z daljšimi načini snemanja Betamaxa, vendar je VHS medtem že pridobival pomembno prednost pri številu proizvajalcev, razpoložljivosti naprav in ponudbi posnetih kaset.

Videorekorder je spremenil tudi odnos gledalcev do televizije. Oddaje ni bilo več treba gledati takrat, ko jo je televizijska postaja predvajala. Uporabnik jo je lahko posnel in pogledal pozneje, doma pa so začele nastajati zbirke kaset z ročno napisanimi nalepkami, na katerih so se znašli filmi, športni prenosi, koncerti, risanke in družinski posnetki.

Še večjo kulturno spremembo je prinesel trg vnaprej posnetih filmov. Videoteke so v osemdesetih letih postale del vsakdanjega življenja, obisk police z novimi filmi in izbira kasete za večer pa ritual cele generacije. VHS je filmskim studiem odprl velik nov trg, gledalcem pa prvič omogočil, da so lahko filme, ki so jih prej videli samo v kinu ali ob televizijski ponovitvi, gledali doma, kadar so želeli.

VHS je v osemdesetih dokončno premagal Betamax na množičnem potrošniškem trgu in postal praktično sinonim za domači video. JVC je format še naprej razvijal, nastali so kompaktni VHS-C za videokamere, kakovostnejši Super VHS in številne različice snemalnih načinov. Kasete so postajale daljše, aparati cenejši in vse bolj avtomatizirani, videorekorder pa je ob televizorju postal skoraj samoumeven kos domače elektronike.

Njegovo prevlado je šele ob koncu devetdesetih začel resneje spodkopavati DVD, ki je ponujal boljšo sliko, neposreden dostop do posameznih poglavij in predvsem nobenega previjanja kasete. V naslednjem desetletju so digitalni nosilci in nato pretočne storitve VHS hitro potisnili na rob, vendar je format za seboj pustil ogromno zapuščino.

Petdeset let po predstavitvi prvega HR-3300 je VHS danes tehnološka relikvija, toda njegov vpliv je precej večji od velike črne plastične kasete in značilnega zvoka previjanja traku. Prav videorekorder je množičnemu uporabniku prvič omogočil nekaj, kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno: da sam odloča, kaj bo gledal in predvsem kdaj bo to gledal.