Ko je Cyndi Lauper leta 1983 izdala prvenec She's So Unusual, je postala ena najbolj prepoznavnih glasbenih osebnosti desetletja. Njena barvita oblačila, nenavadne pričeske in izrazita odrska osebnost so se odlično ujemali z vzponom MTV, uspešnice Girls Just Want to Have Fun, Time After Time in She Bop pa so jo izstrelile med največje pop zvezde. Tri leta pozneje je pred njo stala precej zahtevna naloga: kako nadaljevati po albumu, ki je dosegel izjemen komercialni uspeh in jo praktično čez noč spremenil v svetovno zvezdo.

Odgovor je prišel septembra 1986 z albumom True Colors. Njen drugi studijski album je ohranil prepoznavno popovsko osnovo, vendar je prinesel nekoliko drugačen pristop, več osebnih besedil in večji poudarek na čustveni interpretaciji. Lauper je pri produkciji sodelovala z Lenniejem Petzejem in bila bistveno bolj vključena v ustvarjalni proces kot pri prvencu. Naslovna skladba True Colors je nastala izpod peres Billyja Steinberga in Toma Kellyja, ki sta bila v  osemdesetih letih med najbolj iskanimi avtorji pop uspešnic. Steinberg je prvotno besedilo napisal z mislijo na svojo mater, Kelly pa je pozneje prispeval glasbo in pomagal preoblikovati skladbo. Njuna prvotna različica je bila zasnovana kot klavirska balada z izrazitim vplivom gospela, vendar je Lauper ob snemanju izbrala precej bolj zadržan aranžma.

Prav ta odločitev je postala ena največjih prednosti skladbe. Namesto velike produkcije, značilne za številne uspešnice tistega časa, je v ospredje postavila svoj glas in besedilo o sprejemanju, ranljivosti in pogumu, da človek pokaže svojo pravo osebnost. True Colors je postala njena druga skladba, ki je dosegla prvo mesto ameriške lestvice Billboard Hot 100, kjer je ostala dva tedna. 

Album pa ni slonel zgolj na naslovni baladi. Change of Heart je prinesla energičnejši popovski zvok, What's Going On je bila njena interpretacija klasike Marvina Gaya, medtem ko je Boy Blue nastala kot osebna skladba, povezana z izgubo prijatelja zaradi aidsa. Lauper je tako na enem albumu združila plesno glasbo, balade in družbeno občutljivejše teme. Pri snemanju so sodelovali številni znani glasbeniki, med njimi Billy Joel, Nile Rodgers, Adrian Belew in člani skupine The Bangles. Fotografijo za naslovnico je posnela Annie Leibovitz, ki je Lauper predstavila v nekoliko drugačni, a še vedno prepoznavno umetniški podobi.

True Colors je dosegel četrto mesto ameriške albumske lestvice Billboard 200 in bil v ZDA certificiran z dvojno platinasto naklado. Čeprav ni ponovil izjemnega komercialnega dosežka prvenca, je potrdil, da Lauper ni zgolj kratkotrajna zvezda obdobja MTV, temveč pevka z izrazitim glasom in sposobnostjo interpretacije zelo različnih glasbenih slogov.  Naslovna skladba je v naslednjih desetletjih zaživela tudi zunaj izvirnega albuma. Leta 1998 jo je posnel Phil Collins, uporabljena pa je bila v številnih televizijskih oddajah, filmih in dobrodelnih kampanjah. Zaradi sporočila o sprejemanju drugačnosti je postala tudi pomembna skladba v skupnosti LGBT.

Ob štirideseti obletnici je za 4. december 2026 napovedana razširjena vinilna izdaja albuma. Poleg izvirnih skladb bo vsebovala doslej neobjavljeno pesem The River Cried, izbrane koncertne posnetke iz pariške dvorane Le Zénith iz leta 1987 in redke fotografije iz obdobja nastajanja albuma. Štirideset let pozneje True Colors ostaja pomemben del glasbene zapuščine Cyndi Lauper. Album je nastal v obdobju, ko je bila njena podoba še vedno neločljivo povezana z živimi barvami in razigranostjo osemdesetih let, vendar je z njim pokazala, da lahko prav za takšno zunanjost nastane tudi glasba, ki nagovarja precej bolj intimna čustva.