Futuristični koncept ni nastopal le na razstavah General Motors Motorama, temveč tudi na drugih avtomobilskih salonih, leta 1957 pa je veliko pozornosti požel tudi na avtomobilskem salonu v Parizu.

Motorama je bila serija avtomobilskih razstav, ki jih je General Motors prirejal med letoma 1949 in 1961. Z razkošnimi koncepti ter drugimi posebnimi in znanimi modeli je želel pritegniti zanimanje javnosti in spodbuditi prodajo svojih avtomobilov.

Začetki takšnih prireditev segajo še dlje v preteklost. Leta 1931 je dolgoletni predsednik in predsednik upravnega odbora General Motorsa Alfred P. Sloan v newyorškem hotelu Waldorf-Astoria pripravil slavnostno kosilo, iz katerega se je pozneje razvila Motorama. Takšna srečanja so običajno potekala v času newyorškega avtomobilskega salona, ki so ga tradicionalno pripravljali v prvem tednu januarja.

Leta 1956 je General Motors Motoramo pripravil v New Yorku, Miamiju, Los Angelesu, San Franciscu in Bostonu. Skupaj si je razstave ogledalo več kot 2,2 milijona obiskovalcev, med avtomobili, ki so jim kazali podobo prihodnosti, pa je bil tudi Golden Rocket.

Volan brez prečk, ki se je pospravil pod merilnike.

Karoserija iz steklenega laminata

Aerodinamično oblikovana karoserija Golden Rocketa je bila izdelana iz lahkega steklenega laminata, zato je celoten avtomobil tehtal le 1134 kilogramov. Prvotno je bil pobarvan v kovinsko bronasto barvo. Eden njegovih najbolj prepoznavnih elementov so bili sprednji in zadnji blatniki, ki so se končevali z ostrimi kromiranimi konicami. Te so spominjale na raketo oziroma izstrelek in dodatno poudarjale ime avtomobila.

Med posebnosti so sodili še veliko panoramsko vetrobransko steklo, majhne plavuti neposredno za vrati in deljeno zadnje steklo. Golden Rocket je dobil tudi nenavadne gume z belim obročem na bočnicah, ki ni bil sklenjen, temveč prekinjen na sedmih mestih. Golden Rocket svoje prvotne barve ni obdržal za vedno. Poznejše fotografije, posnete v oblikovalskem centru General Motorsa v Warrenu v Michiganu, kažejo, da so avtomobil pozneje prebarvali v modro.

Avto so med prizorišči prestavljali na kamionu, za vožnjo po cesti je bil prekrhek in predragocen.

Sedeži, ki so pričakali potnika

Tudi notranjost je bila zasnovana precej drugače od običajnih avtomobilov tistega časa. Sedeži so bili oblečeni v modro in zlato usnje, še bolj nenavaden pa je bil sistem za lažje vstopanje in izstopanje.

Ko so se vrata odprla, se je sedež dvignil za nekaj centimetrov in se hkrati za 45 stopinj obrnil navzven. Dostop do kabine so dodatno olajšali deli strehe nad sedeži, ki so se samodejno dvignili. Rešitev je bila po svojem namenu podobna navzgor odpirajočim se vratom gull-wing pri Mercedes-Benzu 300 SL. Posebnost je bil tudi volan, katerega naklon je bilo mogoče nastavljati s pritiskom na tipke. Merilnik hitrosti ni bil na običajnem mestu na armaturni plošči, ampak na sredini zložljivega dvokrakega volana. Letalski vpliv se s tem ni končal. Tako armaturna plošča kot sredinska konzola sta bili oblikovani po vzoru letalskega kokpita.

Koničasti zaključki in plavutke so zaznamovali eno najbolj kičastih desetletij avtomobilskega oblikovanja.

5,3-litrski Rocket V8

Za futuristično zunanjostjo se je skrivala precej bolj klasična ameriška tehnika. Zadnji kolesi je poganjal predelani motor Rocket V8 s prostornino 5317 cm3 oziroma 324 kubičnih palcev. Osemvaljnik je razvil največ 202 kW (275 KM), za prestavljanje pa je skrbel samodejni menjalnik Hydra-Matic. Ta menjalnik ni bil povezan samo z avtomobili, saj so ga med drugo svetovno vojno uporabljali tudi ameriški tanki Stuart.

Golden Rocket ni ostal brez vpliva na poznejše projekte General Motorsa. Leta 1958 so številne njegove oblikovne elemente uporabili na enem od glinenih modelov Chevrolet Corvette. Skoraj brez sprememb so prevzeli celoten zadnji del avtomobila z deljenim zadnjim steklom, plavutmi na zadnjih blatnikih in značilnimi »torpednimi« zaključki blatnikov. Takšna Corvette kljub temu ni prišla do serijske proizvodnje, saj jo je nadomestila bolj konvencionalno oblikovana različica.

Golden Rocket je končal na konceptu Corvette, vendar je bil ta legendarni model pozneje precej drugače oblikovan.

Sedem let pozneje, leta 1963, je pod vodstvom Billa Mitchella, takratnega vodje oblikovanja pri General Motorsu, nastala druga generacija uspešne Chevrolet Corvette Sting Ray. Tudi ta je dobila deljeno zadnje steklo, podobno rešitev pa je poznala tudi Tatra 603.

Pri Corvette deljeno steklo ni ostalo dolgo. Že po enem letu so ga zamenjali z enodelnim zadnjim steklom, saj je omogočalo boljšo vidljivost nazaj.

Kam je izginila zlata raketa?

Usoda edinega izdelanega primerka Oldsmobile Golden Rocket ostaja nejasna. Ni znano, ali avtomobil sploh še obstaja. General Motors je v petdesetih letih svoje razstavne avtomobile pogosto uničil, ko jih ni več potreboval za promocijske namene. Povsem mogoče je, da je podobna usoda doletela tudi Golden Rocket, vendar njegovo uničenje ni bilo nikoli potrjeno. Fotografska dokumentacija dokazuje, da je avtomobil obstajal še konec leta 1962, ko se je nahajal nekje v New Jerseyju, a od takrat za Golden Rocketom ni več nobene sledi.