Eni se zaprejo med stene, drugi gredo na morje, tretji najdejo mir v hribih in gorah, ki jih je v naši lepi deželi v izobilju. Imam to srečo, da sem doma prav takih krajih, tam na severu skorajda pozabljene Koroške, na stičišču treh koroških dolin pod južnim zaključkom Koralp, Košenjakom.

Danes imajo vse hribovske vasice, tudi Ojstrica, ki je neke vrste pramati celotnega Dravograda, precej boljše prometne povezave z dolino, od koder tudi tu vodi asfaltna cesta. Niso pa vsi kotički na tem zares čudovitem hribovju asfaltirani in škoda bi jih bilo izpustiti zaradi razvajene mestne limuzine?

Kaj torej potrebujemo za tak vikend izlet? Avto s planinskimi čevlji, ki se ne boji prašnih cest, ki ne dela kompromisov, ki ni velikanski »hribovski tank« (ki jih tam gor sicer ne manjka). In še drugo – v ponedeljek se bo spet brez težav stisnil na majhno mestno parkirišče, odpeljal otroke v šolo in še po nakupih. Tokrat smo se usedli v slavno ime z zanimivo rešitvijo – Jeep Avenger s hibridnim motorjem in štirikolesnim pogonom, ki na zanimiv način odstopa od klasike slavnih prednikov. Pa še to, posebna izdaja North Face Edition z znamko proizvajalca športne opreme, je ta hip najbolj oblikovno in estetsko dovršena različica Avengerja.

V hribih narava cveti nekaj tednov pozneje, v začetku maja pa so tod najlepši kontrasti.

Za vse, ki niso od »štam gra«, Dravograd leži tik ob prehodu Drave iz Avstrije v Slovenijo, 110 kilometrov proti severu iz Ljubljane ali 60 kilometrov po Dravski dolini iz Maribora. Mestece z bližnjo okolico v zadnjih letih zaradi posebne energije novih ljudi, ki ga vodijo, doživlja velik razcvet in prav lepo bo spremljati, kaj bodo še prinesla leta, že zdaj pa je tu veliko čudovitih izletniških točk in raj za kolesarje.

Ko smo pustili za sabo promet, semaforje in vsakodnevno hitenje, se je cesta začela vzpenjati proti Ojstrici. Asfalt je počasi postajal ožji, hiš je bilo vse manj, mobilni signal pa vse manj pomemben. Jeep Avenger 4xe je na takem terenu kot doma. Ne zato, ker bi potreboval brutalne terenske sposobnosti, ampak zato, ker je ustvarjen za pobeg iz mesta.

Nad Dravogradom se pokrajina odpre, z razgledom na celotno koroško, Karavanke, Kamniške in Savinjske Alpe in tja čez Pohorje proti štajerski. Tam spodaj tiho teče Drava in s sabo prinaša življenje in nosi spomine. Travniki, kmetije in gozdovi tam »gra« ustvarijo občutek, kot da si v nekem drugem svetu. Ko se cesta proti Košenjaku na koncu spremeni v makadam, začneš razumeti, zakaj so pri Jeepu sodelovali prav z znamko The North Face. To ni avto samo za mestne trgovske centre. To je avto za ljudi, ki jih vleče tja, kjer je več tišine kot hrupa.

Najprej smo se ustavili na kmetiji pri Zajsniku, družinskih prijateljih. Izjemna zgodba povezuje več generacij te uspešne kmetije. Zdajšnji gospodar Branko je pred leti prevzel delo od očeta Ota in mame Majde. Oto, zdaj že v sedemdesetih, je znan tudi po svojih pesmih, ki jih piše za zbore in izdaji pesmaric. Pa je to šele začetek. Obisk je bil delno povezan tudi s tem, ker Branko prav tako vozi Jeepa in nas je zanimal njegov pogled na uporabo terenca v teh hribovskih pogojih.

Gospodar na kmetiji pri Zajsniku na Ojstrici, Branko Čeru, je že vrsto let voznik Jeepa, ima večjega Compassa in ga uporablja za mnoge opravke. Ob običajni vsakodnevni vožnji gre z njim tudi na lov, priklopi prikolico, še posebej pa je za te hribovske ceste pomemben štirikolesni pogon.

»Potreboval sem en tak normalen avto, s štirikolesnim pogonom, ne predrag. Ima tudi 2-litrski dizelski motor, pomembno je, da je dovolj, da lahko vozim prikolico. Štirikolesni pogon mi najbolj koristi prav pozimi ali pa ko grem na lov, sploh na kakih manj urejenih cestah ali na travnikih, ko je treba obrniti avto, pa je mokra trava. Ali še bolj ekstremne razmere. Večinoma imam nastavljen na avtomatiko, pozimi, ko je zares 'vredu sneh', pa vklopim na stalni štirikolesni pogon.«

Branko, ki je prav te dni, ko smo ga obiskali, praznoval okroglih 40, je omenil tudi notranjost: »Všeč mi je oprema, dokaj udoben in prostoren, edino težavo sem imel le z osrednjim zaslonom, ki je odstopil. V osnovi je to mestni džip, ampak tudi hribovske ceste brez težav premaguje.«

Od tu se pot vije sem ter tja proti grebenu Ojstrice, enkrat gledamo po Dravi proti Radljam in Pohorju, spet drugič se pogled obrne na Uršljo Goro in Peco. Osrednja točka Ojstrice na 980 metrih nadmorske višine je cerkev Sv. Janeza Krstnika na eni strani ceste (datira v pozno 15. stoletje) in podružnično šolo na drugi. Prav tu so pokopani tudi moji predniki, simbolični center Ojstrice vodi na ostale grebene verige nad Dravo: proti Kozjemu Vrhu ali na Goriški vrh. Osrednja cesta pa izgubi asfalt in se spremeni v utrjen makadam naravnost naprej pod vznožje Košenjaka, ki je najvišji vrh občine s 1522 metri (žal mu manjka 78 metrov, da bi se klasificiral kot gora).

Cerkev na Ojstrici leži na malo manj kot 1000 metri nadmorske višine in je bila pred 100 leti celo svoja občina.

Tu se štirikolesni pogon Avengerja na od suše zelo prašnem makadamu prvič zares aktivno pridruži vzponu in preprečuje zdrsavanje pogona ter poskrbi za dodatno stabilnost in okretnost. Po parih minutah se cesta neha vzpenjati in parkiramo pri Planinskem domu na Košenjaku. Od tu gre izhodiščna točka na vrh Košenjaka, nenaporna gozdna pot z rahlo intenzivnejšim vzponom tik pod vrhom potem pelje po slemenu vse do Maribora ali tja čez na avstrijsko stran mimo lepega jezera Sobota in proti pogorju Koralpe.

Posedimo na klopci, čas je za prigrizek, ki ga pripravljajo v Domu in poglejmo še malo na našega hribovskega sopotnika. Jeep Avenger 4xe The North Face Edition je po mojem mnenju trenutno najbolj zanimiva izvedba Avengerja. Ne gre samo za nalepke in logotipe, ampak za dejansko drugačen model z boljšim pogonom in nekaj res uporabnimi terenskimi izboljšavami. Osnova je 1.2-litrski trivaljni turbobencinski motor, pomagata pa mu dva elektromotorja – eden spredaj in eden zadaj. Skupna moč znaša približno 107 kW (145 KM), menjalnik pa je 6-stopenjski dvosklopčni avtomatik. Posebnost je, da ima dejanski štirikolesni pogon, česarnavaden Avenger nima. Trik je v tem, da zadnja kolesa niso gnana mehansko preko kardana, pač pa tam vlada elektromotor, ki ga z elektriko napaja bencinski motor. Kljub temu, da ni klasičen mehanski štirikolesni pogon kot ga imajo tudi večji Avengerjevi bratje, pa ima kar nekaj prednosti.

Planinski dom na Košenjaku, kjer lahko kaj pojeste, od tu pa traja vzpon na vrh Košenjaka.

Vzpon na vrh bomo prihranili za kdaj drugič, cesta pa gre potem rahlo celo navzdol proti sosednjemu Goriškemu vrhu. Ime nima zveze z goro, pač pa so bile na teh pobočjih nekoč celo gorice, pa tudi staro ime za Dravograd, Traberk, izvira iz podobnega pomena 'traubberg', kjer so trte rasle že v rimskih časih, Drava se je v ime prikradla mnogo pozneje. Cesta, še vedno makadamska, se vije čez jase in skozi zaplate gozda, ustavili pa se boste večkrat, ker razgledi zares jemljejo sapo. In potem je tam skorajda pri avstrijski meji manjši zaselek, ki je na nek način del moje družine in otroštva. Kot mulcu so mi ti hribi šli rahlo na živce, zdaj pa sem na dvorišču, ki ga je zgradil moj pokojni oče, zrl tja proti Podjuni, Celovcu, za koroškimi gorami - vidijo se tudi Raduha, Olševa in ugasli vulkan Smrekovec, pa pogled seže še na gorenjski del Karavank (ob čistem in lepem dnevu se vidi celo 100 kilometrov oddaljen Triglav) in vrh Ojstric (Obir) nad Železno Kaplo v Avstriji.

Travniki cevtočega regrata so dajali kontrast modremu nebu, po katerem so se podili oblački, vmes pa so iz štajerskega dela Avstrije čez grebene prihajali pasovi temnih dežnih oblakov. Igro narave je začinil še odločen pomladanski veter, ki je nosil pelod cvetenja smrek – ozračje je bilo vidno rumeno. Sredi vsega tega pa mir, tišina in občutek, da se je čas ustavil. Kot, rečeno leta prinesejo drugačno filozofijo.

Makadami na Ojstrici so odlično vzdrževani in utrjeni, Avenger pa zmore še kaj slabšega.

Za take odhode v drug svet je Avenger kot nalašč, ne bo se ustrašil niti zime, v teh hribih zna nametati kar lepe količine snega, ki jih potem veter prestavi v konkretne več kot meter visoke zamete. S štirikolesnim pogonom je to malce manjša prepreka. Posebno noto testnemu vozilu daje izvedba The North Face Edition, ki ni nastala zgolj zaradi nekaj logotipov na karoseriji, temveč predstavlja eno najbolj zanimivih različic Avengerja 4xe. Jeep je pri njenem razvoju sodeloval z uveljavljeno znamko outdoor opreme The North Face, rezultat pa so številne podrobnosti, navdihnjene z gorami in raziskovanjem narave. Zunanjost krasijo posebni oblikovni dodatki, topografski motivi in značilni zlati poudarki »Summit Gold«, medtem ko notranjost prinaša sedeže z materiali, ki spominjajo na pohodniško opremo, pralne površine (sploh gumijaste tepihe) in oblikovne elemente, povezane z najvišjim vrhom evropskih Alp.

Pomemben del privlačnosti predstavlja tudi omejena proizvodnja. Jeep je izdelal le 4.806 primerkov te različice, številka pa simbolizira višino Mont Blanca. Takšne omejene serije so med kupci praviloma bolj iskane, saj jih na cestah ni veliko. Zaradi redkosti pogosto počasneje izgubljajo vrednost kot običajni modeli, še posebej če gre za dobro opremljeno različico z značilnim videzom in prepoznavno zgodbo. Seveda nihče ne more zagotoviti prihodnje vrednosti posameznega vozila, vendar imajo posebne serije z omejenim številom izdelanih primerkov praviloma boljše izhodišče za ohranjanje cene na trgu rabljenih vozil kot serijsko proizvedene izvedbe.

V šolskem centru Emila Freya smo se pogovarjali tudi s Primožem Škrabo, tehničnim inštruktorjem pri Avto Triglavu, predvsem o podvozju malega Avengerja in štirikolesnem pogonu, ki ni tisti klasični mehanski. Pod motorjem je kot se za vsak terenski avto spodobi, konkretna zaščitna plošča, v primerjavi z običajnimi mehanskimi štirikolesnimi pogoni pa po sredi avta ni kanala s kardanom in sklopko. 4xe že v imenu pokaže, da je zadnji kolesni par izključno na električni motor. Na zadnji osti je 48-voltni elektromotor z diferencialom, do katerega od 100-kilovatnega bencinskega nazaj motorja poteka le kabel.

»Od nič do 30 km/h je pogon že samodejno tudi na zadnjih kolesih, s štirikolesnim pogonom in če se ne zavija, ga zadnji kolesi potisneta naprej in bo zelo težko zakopal. Po tej hitrosti se izklopi, je pa do 90 km/h v pripravljenosti. Čim senzorji začutijo zdrs zadnjih koles, se vklopi.«

Reakcijski čas je tudi hitrejši kot pri mehanskem štirikolesnem pogonu, nenazadnje pa se motor ves čas vrti, da ne daje upora.

»Prednosti 4xe je v učinkovitosti, pri mehanskem je pogon povezan s sklopko in če blokirajo kolesa spredaj, blokirajo zadaj. Pri tem pogonu ni mehanske povezave, vse skupaj je elektronsko nadzirano. Ni niti parazitskih izgub kot pri mehanskem prenosu, kjer se nekaj malega izgublja na menjalniku, sklopki in samem kardanu. Edina razlika je, da je tu zadnji diferencial malo težji kot če bi bil mehanski.«

Ker je 4xe hibrid, je tudi spredaj elektromotor z 21 kW, enak je tudi na zadnji osi, a je velika razlika v navoru. Sprednji dodaja 55 Nm, zadnji 88 Nm, prenos na kolesa pa ustvari kar 1500 Nm navora.

»Enostavno je tudi vzdrževanje, razen olja v prenosu drugih tekočin ni.«

Pogled v dolino z Goriškega vrha čez Strojno, v ozadju pa so z Smrekovc, Raduha, Peca in dva vrhova Ojstrica (Obirja), vmes se v daljavi skriva gorenjski Storžič, če pa bi bilo sonce bolj proti jutru in nebo čistejše, pa se bi skrajno desno videl celo Triglav.

Vrnimo se na pobočje Ojstrice, ki pa ej domačini praktično nikoli ne bomo tako imenovali. Kimprg (in Kimpržani) je udomačena beseda, ki izvira iz »Kienberg«, po vitezih Kienberških, ki so tod nekje v 15. stoletju imeli celo danes izginuli grad, arheološke raziskave pa potekajo prav letošnjo pomlad in rezultati so kar obetavni. Z Goriškega vrha, kjer smo, pot vodi navzdol mimo kapelice Trije križi in spet proti dolini. Cesta počasi dobi nazaj asfalt, žledolom pred slabim desetletjem pa je na nekaterih mestih močno razkril cesto, pod katero so konkretne globeli, pa tudi izjemni razgledi. Težava je, da so pred stoletjem zaradi pridobivanja lesa v te brege sadili smreko, ki pa ima plitvejše korenine kot listavci. V podlagi iz škrilavca pa je intenzivna erozija samo en del težav, ki jih obljublja narava. Domačini pa se za nekatere odseke včasih šalimo, da če tam zapelješ s ceste, imaš čas poklicat domov, da te ne bo na večerjo. In to se je v zadnjih desetletjih nekajkrat celo zgodilo, brez večjih posledic.

Ti kraji so izjemni, pa naj bo pomladi, poleti ali pozimi, ko zapade veliko snega.

Avenger je po vrnitvi v dolino postal spet običajen vsakodnevni cestni avto, a vtisi vsakič ostanejo močni. Morda Avenger 4xe ni najbolj zmogljiv Jeep vseh časov. Ni Wrangler in ni Grand Cherokee. A za pobeg iz mestnega vrveža je skoraj idealen sopotnik. Dovolj majhen za ozke hribovske ceste, dovolj udoben za vsak dan in dovolj pustolovski, da te brez težav pripelje do miru pod modrim nebom. Na bregovih pod Košenjakom ni reklamnih panojev, ni kolon vozil in ni nenehnega gledanja v telefone. Samo veter med smrekami, pogled po prelepi Koroški in občutek, da si za nekaj ur pobegnil iz sveta, ki se mu ves čas nekam mudi.