CLA je vstopil v tretjo generacijo in hkrati začel precej pomembno novo poglavje pri Mercedesu. Kot prvi model je postavljen na novo modularno arhitekturo MMA, zasnovano predvsem z mislijo na električni pogon, vendar pripravljeno tudi na motor z notranjim zgorevanjem. Tokrat ni več ločene električne različice z oznako EQ in oblikovno drugačnega bencinskega CLA – obe različici imata praktično enako karoserijo, razlikujeta pa se predvsem po maski in nekaj podrobnostih. 

Oblikovno je novi CLA precej bolj zrel kot njegov predhodnik, čeprav ostaja zvest receptu štirivratnega kupeja z nizko streho in dolgim, tekočim lokom od nosu do zadka. Zrasel je v vse smeri (dolg je že 4,72 metra), predvsem pa deluje širše in bolj samozavestno, z zelo kratkimi previsi in precej čistimi površinami. Najbolj prepoznaven je spredaj, kjer masko sestavlja množica drobnih Mercedesovih zvezd, motiv zvezde pa se ponovi tudi v svetlobnem podpisu sprednjih in zadnjih luči. Posebnost nove generacije je, da električnega CLA od hibridnega na cesti skoraj ni mogoče ločiti – največ pove sprednja maska, ki je pri električni različici zaprta in osvetljena, medtem ko CLA 220 še vedno potrebuje klasične odprtine za dovod zraka. Tudi zadaj ni več nekdanjega očitnega namiga v obliki izpušnih cevi, zato Mercedes navzven obema svetovoma namenoma daje praktično isto identiteto.

Notranjost novega CLA je občutno prostornejša kot prej, čeprav nizka silhueta štirivratnega kupeja tega na prvi pogled ne obljublja. Več prostora je spredaj, predvsem pa so pridobili potniki na zadnji klopi, kjer je več prostora za noge in tudi za glavo. Pri slednjem Mercedes uporablja preprost, a učinkovit trik: velika fiksna panoramska steklena streha nima klasične notranje obloge in je praktično kar strop avtomobila, s čimer so pridobili nekaj dragocenih centimetrov. Vstop zadaj zaradi padajoče strešne linije še vedno zahteva nekaj sklanjanja, ko smo enkrat v avtomobilu, pa CLA ni več tako utesnjen, kot bi pričakovali glede na njegovo obliko.

Spredaj je zgodba predvsem digitalna. Armaturno ploščo lahko skoraj v celoti prekrije MBUX Superscreen s tremi zasloni: 10,25-palčnim pred voznikom ter dvema 14-palčnima, sredinskim in dodatnim pred sovoznikom. Slednji ni namenjen samo upravljanju avtomobila, saj lahko sopotnik med vožnjo gleda video, uporablja aplikacije ali celo igra igre. Mercedes je pri tem moral rešiti varnostni problem, saj notranja kamera spremlja voznikov pogled in če zazna, da namesto ceste predolgo opazuje vsebino na sovoznikovem zaslonu, jo zatemni oziroma prekine, dokler pogleda ne vrnemo na cesto. Tehnološko je vse skupaj impresivno in novi MBUX deluje hitro, nekoliko manj navdušuje dejstvo, da je Mercedes ob digitalizaciji odstranil skoraj vsa klasična stikala in na nekaterih delih zadevo celo precej zakompliciral (recimo za premik naslednje pesmi ni več gumba na volanu, pač pa premikanje po menijih na zaslonu).

Na pogled kabina predvsem ponoči naredi zelo dober vtis, z ambientalno osvetlitvijo in ogromno stekleno površino pred voznikom pa deluje skoraj futuristično kot kak Enterprise. Pri podrobnejšem tipanju vendarle najdemo tudi nekaj trše plastike, zato občutek kakovosti ni povsod tak, kot bi ga pričakovali od Mercedesove zvezde.

Prtljažnik pri testnem CLA ponuja 405 litrov prostora, kar je dovolj za vsakdanjo uporabo, čeprav kupejevska oblika omejuje njegovo uporabnost pri večjih kosih. Električni CLA ima s frunkom spredaj še dodatni 101 liter prostora.

CLA 220 poganja novi 1,5-litrski turbo štirivaljnik s 140 kW (190 KM) in 300 Nm navora. Sam po sebi ni nič posebno eksotičnega, bolj zanimiv je drugi del pogona. V osemstopenjski menjalnik z dvojno sklopko je namreč vgrajen še elektromotor z 22 kW (30 KM), kombinacija obeh pa zmore 155 kW (211 KM) in 380 Nm.

Čeprav vse skupaj deluje na samo 48 voltih, CLA ni eden tistih blagih hibridov, pri katerih elektrika zgolj malo pomaga bencinskemu motorju. Baterija shrani 1,3 kWh elektrike, elektromotor pa lahko avto pri manjši obremenitvi poganja tudi sam. To se največkrat dogaja po mestu, bencinski motor pa se zna povsem izklopiti tudi med jadranjem pri večjih hitrostih. Na papirju je rezultat precej spodoben: do 100 km/h potrebuje 7,2 sekunde, bolj kot same številke pa je pri takem pogonu pomembno, kako dobro se med seboj razumejo bencinski motor, elektromotor in menjalnik – in prav tu ima CLA nekaj posebnosti, o katerih več pove vožnja sama. Pri umirjeni vožnji je preklop med obema pogonoma praktično neopazen, a pri odločnejšem pospeševanju zna cukniti, sploh pri speljevanju. Tu menjalnik potrebuje nekaj več časa, pa tudi zagon bencinskega motorja, preden ta zadiha s polnimi pljuči vzame kar občuten delček, kar včasih naredi neprijetno situacijo v križiščih.

Lega na cesti pritiče znamki. Avto je v hitrih zavojih umirjen in predvidljiv, volan dovolj natančen, nagibanja karoserije pa je malo. Še posebej dobro je nastavljeno vzmetenje, ki tudi na slabši podlagi učinkovito pobira kratke neravnine, pri večjih hitrostih pa ostaja lepo umirjeno. CLA s potniki zato najbolj uživa v vlogi hitrega in udobnega potovalnika, kjer je tudi hrupa v kabini presenetljivo malo. Ker je reč hibridna, je temu primerna tudi poraba: 5,8 litra z večinoma mestno vožnjo je zelo spodoben rezultat.

Novi CLA je precej bolj odrasel avto kot prej. Še vedno stavi na atraktivno kupejevsko obliko, a je prostornejši, udobnejši in tehnično naprednejši. Najbolj me je prepričalo odlično nastavljeno vzmetenje, ki zna združiti udobje z zelo dobro lego, manj pa občasna neodločnost pogona ob hitri zahtevi po moči in dejstvo, da je Mercedes še vedno preveč vsakdanjih funkcij preselil na zaslone.

Poceni seveda ni. CLA 220 je že v osnovi premijski avto z začetno ceno 53 tisočakov, z dodatno opremo pa cena hitro zraste vse do 67.543 evrov.  Električni CLA je sicer tehnično še bolj spektakularen, toda za tiste, ki se z elektriko še ne pogovarjajo, je CLA 220 zelo smiselna alternativa brez posebnega prilagajanja vsakodnevnih navad.