Vsako leto znova poskušam izbirati novo počitniško destinacijo, izključno zaradi dejstva, ker želim spoznati še kaj drugega kot jadransko obalo, ki nam je seveda najbližja, a hkrati nikakor več tako zelo cenovno dostopna. A pustimo to za kdaj drugič. Italija je mi je vedno bila bližje, nenazadnje večino življenja živim v neposredni bližini, poznam jezik, kulinariko in njihove navade.

Otok Elba, sredi Sredozemskega morja, je bil že dolgo na seznamu želja. S površino 223 kvadratnih kilometrov je ta tretji največji otok v Italiji, ki na eni strani ponuja veliko zalivov in lepih peščenih plaž, na drugi pa izjemno gorato površino, saj je najvišja točka vrha Monte Campanne kar 1019 metrov nad morjem. Vzpon nanj je sicer omogočen tudi preko žičnice s posebnimi kletkami, ki pa v času našega obiska Elbe na žalost ni delovala. 

Ena od številnih slikovitih in peščenih plaž, do katere je nekaj minut hoje po strmih stopnicah.

Dobrih 500 kilometrov vožnje

Elba je kakopak priljubljena turistična destinacija v večji meri Italijanov in nekaterih drugih, kjer se seveda znajdejo tudi Slovenci. Ni jih bilo veliko. Mogoče sem v času dopustovanja srečal vsega pet avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami. Zdi se, da je Elba nekako v senci bližnje Korzike in Sardinije. Hibridno gnani Hyundai Santa Fe se v vlogi potovalnika odlično izkaže. S svojimi skoraj petimi metri dolžine je dovolj velik za štiričlansko družino in vso potrebno prtljago. Pred odhodom sem do zadnjega kotička napolnil 628-litrski prtljažnik, ki bi bil lahko še nekoliko večji in uporabnejši pri tetris nalaganju kovčkov, a ga pri tem malce ovirata dva skrita sedeža tretje vrste in dodaten stranski greben, v vlogi naslona za roko in odlagalnega mesta za pijačo. Odlično je poskrbljeno za potnike. Sprednja sedeža, odeta v belo usnje, sta v prvi vrsti zagotavljala prijetno udobje med vožnjo, a še bolj je bila v tistem času uporabna funkcija hlajenja. Otroka na zadnji sedežni klopi sta prav tako uživala celotno potovanje.

Največja dodana vrednost premijskega udobja v Santa Feju so takrat bili hlajeni sedeži.

Voznikovo delovno okolje je zasnovano v Hyundaijevem znanem stilu, le s to razliko, da je dimenzijsko precej bolj obilno. To dokazuje zares širok sredinski greben z naslonom za roke, velikim predalom in odlagalnim mestom, kjer je med drugim tudi mesto za brezžično polnjenje pametnih telefonov. Nekoliko višje se nahaja tudi manjši 6,6-palčni zaslon dotik, kjer se upravlja klimatska naprava in nekaj drugih sistemov, medtem ko glavno podatkovno vozlišče predstavlja podolgovat ukrivljen zaslon z dvema ločenima prikazovalnikoma (oba 12,3-palčna). Dobra plat tega je, da zna slovensko in da se brezžično povezuje z mobilnimi telefoni.  

Pogled na mesto Porto Azzurro.

Pot iz Slovenije do Piombina, kjer se vkrcam na trajekt, poteka gladko. Po 560 kilometrih na avtocesti, kjer me Hyundaijeva navigacija z zrcaljenimi podatki na vetrobranskem steklu ves čas obvešča o sekcijskih meritvah hitrosti, beležim povprečno porabo okrog 7 litrov. In še imam za dobrih 200 kilometrov dosega. Točenje ni potrebno. Okrog 230 evrov stane povratna vozovnica za obe smeri s trajektom, ki jo nabavim preko spleta le nekaj dni pred odhodom. Dvajset kilometrov dolga plovba traja vsega eno uro.

Mediteranski otok mi takoj po izkrcanju pokaže, da je drugačen. Precej bolj divji od urejene in bleščeče Sardinije in bolj primerljiv s Korziko. Tisti, ki ste tam bili boste vedeli. Cestna infrastruktura ni v najboljšem stanju. Veliko izboklin, lukenj, zelo drsečega asfalta ter tu in tam tudi kamenja na cesti. V tistih desetih dnevih počitnikovanja prevozim otok po dolgem in počez. Liter bencina je na bencinskih servisih v tistem času krepko nad dva evra. 

Izjemno slikovita cesta na zahodnem delu otoka, ki se nekaj časa vije neposredno nad morjem. Santa Fe s hibridnim pogonom je v povprečju potrošil manj kot 7 litrov goriva.

Srečal sem svetovno znanega opernega pevca

Santa Fe se po tistih cestah in makadamih za dostop do rajskih plaž odlično znajde. Nenazadnje tudi zaradi štirikolesnega pogona, kjer se zadnji par koles preko kardana v proces vključi le po potrebi. Namreč, elektronika ves čas spremlja hitrost avtomobila, zdrs koles, položaj plina, kot volana in druge podatke ter sproti spreminja razmerje navora med sprednjo in zadnjo osjo. Med običajno umirjeno vožnjo, tudi zaradi nižje porabe, se pogon večino vrši na sprednjih kolesih. Sicer pa je možno opazovati posebno grafiko na zaslonu. Santa Fe omogoča tudi tri terenske programe, pri katerih se spreminja delovanje motorja, menjalnika, stabilnostnega sistema in razdelitev navora, a tega na Elbi nisem uporabil. Ob nekoliko bolj umirjeni vožnji po lokalnih cestah je povprečje padlo pod sedem litrov. 

Omeniti vendarle velja tudi to, da velikega Hyundaija poganja 1,6-litrski bencinski štirivaljni motor s 132 kilovati moči, vmes med njim in šeststopenjskim samodejnim menjalnikom pa je vgrajen še elektromotor z močjo 48 kilovatov, kar pomeni, da skupna sistemska moč znaša 176 kilovatov. Za energijo elektromotorja skrbi 1,49-kWh litij-ionska baterija, ki se polni z rekuperacijo oziroma z delovanjem bencinskega motorja.

Capoliveri je verjetno turistično najbolj zanimiva točka otoka. V starem mestnem jedru prijetno vzdušje ustvarjajo številne restavracije, lokalne trgovinice in občasno tudi manjši koncerti.

Capoliveri je naša vsakodnevna izhodiščna točka, saj prebivamo v nastavitvi nedaleč stran. Dober kilometer vožnje. A večja težava je iskanje parkirnega prostora blizu središča dogajanja. Najraje ga obiščemo v poznih popoldanskih ali večernih urah, ko je dogajanje zares živahno. Gre za izjemno slikovito mestece na vzhodnem delu Elbe, postavljeno na hribu nad morjem. Opazno značilne so ozke tlakovane ulice, kamnite hiše, majhni trgi in zelo prijetno staro mestno jedro. V tem delu prevladuje ogromno restavracij z odlično morsko hrano. Nedaleč stran nekajkrat obiščemo tudi Porto Azzurro, ki je zelo podoben, a morda malce manj obljuden. Tam med drugim povsem po naključju srečam svetovno znanega opernega pevca Andrea Boccellija, ki je bojda na Elbi reden gost s svojo jahto. 

Med večernim srkanjem aperol spritza se iznenada pred nami pojavi svetovno znan operni pevec Andrea Bocelli. Pravzaprav ga nihče niti ni dobro opazil.

Otok Elba ima več kot 150 plaž in zalivov, ki se med seboj zelo razlikujejo. Nekatere slovijo po belem produ in turkizni barvi morja, druge po mivki, tretje pa po skalah in neokrnjeni naravi. Nekaj teh, ki jih obiščemo ima svoj pečat, urejen dostop, bližnja parkirna mesta, sanitarije in kakopak tudi lokal s hrano, pijačo ter možnostjo najema ležalnika in senčnikov. Brez slednjega, ki na dan stane okrog 8 evrov, pač ne gre. Najlepši del raziskovanja po Elbi je bila pravzaprav vožnja po zahodnem delu otoka, ki lep del poteka ob oziroma nad morjem, kjer se večkrat ustavimo in si privoščimo pogled na zalive in morje.

Napoleonova rezidenca in minerali

Obenem je bil otok nekoč tesno povezan z rudarstvom, zato si velja ogledati ostanke enega od teh rudnikov v bližini mesta Rio Marina na vzhodnem delu. Elba je bila namreč zanimiva zaradi bogatih nahajališč železove rude. To so na otoku pridobivali že Etruščani v prvem tisočletju pred našim štetjem, pozneje pa Rimljani, vsem pa je bila skupna točka izdelava orodja, orožja in drugih kovinskih predmetov. Rudarjenje se je končalo leta 1981, ko so zaprli še zadnji rudnik, čeprav nahajališča še vedno niso povsem izčrpana. Razlogi so bili predvsem gospodarske narave. 

V Portoferraiju si velja ogledati Napoleonovo rezidenco, kjer še vedno hranijo ogromno njegovih osebnih stvari.

Obvezen postanek je tudi v glavnem mestu otoka, v Portoferraiu, ki leži na severni obali otoka, in je hkrati tudi vstopna točka na otok. Večino trajektov iz toskanskega pristanišča Piombino pripelje prav v Portoferraio. Še eno v nizu slikovitih mest, kjer prebiva 12 tisoč ljudi, je znano po zgodovinskem središču, mogočnih utrdbah iz 16. stoletja in seveda po Napoleonovi rezidenci Palazzina dei Mulini, ki je danes muzej, kjer so na ogled zgodovinsko pohištvo, osebni predmeti in del Napoleonove knjižnice. Ne moremo niti mimo čudovitega vrta in razgleda na morje. Ob sprehodu skozi rezidenco v številnih zapisih izvem, da je bil Napoleon Bonaparte na otok izgnan po svojem vojaškem porazu leta 1814. Na Elbo je prispel 4. maja 1814 in tam preživel vsega skupaj le okrog deset mesecev. Vsekakor zanimiv postanek, ki smo ga združili še s prijetnim sprehodom čez stari del mesta.

Ena izmed bolj idiličnih in odličnih restavracij, kjer vam večerjo prinesejo kar na plažo. Ta se nahaja le streljaj od mesta Capoliveri.

Otok Elba je zagotovo ena bolj prijetnih počitniških destinacij, na katero se bom zagotovo še kdaj vrnil. Morda zgodaj jeseni ali proti koncu pomladi, ko na njem še ni toliko turistov. In nenazadnje tudi zato, ker je na njem še veliko lepih zalivčkov in plaž, ki jih nisem uspel obiskati.

Staro mestno jedro Portoferraija.