Na prelomu v devetdeseta leta so bile slovenske ceste še vedno polne Fičkov, Jugotov, Stoenk in neuničljivih Katrc. Za večino družin je že Renault 5 (slavna Petica) predstavljal skoraj nedosegljiv prestiž. Ko pa je Renault predstavil prvega Clia, je ta letvico za to, kaj sploh je in kaj ponuja družinski avtomobil, prestavil v povsem novo dimenzijo.

Oblika in velikost

Clio I: Za otroka v zgodnjih devetdesetih, ki je bil vajen škatlastih oblik in robate mehanike domačih avtomobilov, je prvi Clio deloval kot vozilo iz prihodnosti. Oblikovno je prinesel mehke, zaobljene linije brez ostrih robov in štrlečih detajlov. Čeprav je v dolžino meril skromnih 3,71 metra, je na cesti deloval resno in prefinjeno. Njegova oblika je bila takrat pač moderna, temu ni bilo mogoče oporekati. Še posebej, ko si kot otrok videl tisto znamenito »transformersko« reklamo zanj.

Clio 6: Pri Cliu šeste generacije so dobrodušne obline zamenjale ostre, atletske linije. Z agresivnim sprednjim delom in izrazitim LED-svetlobnim podpisom vsekakor deluje samozavestno in atletsko. Dimenzijsko je avto precej zrasel – v dolžino meri štirideset centimetrov in je hkrati znatno širši od primerka prve generacije, kar mu na cesti zagotavlja izjemno stabilno držo. Ob njem je prva generacija videti vsaj razred manjši avto.

Prostornost in notranjost

Clio I: Kljub temu da je bil avtomobil dolg le 3,70 metra, je bila kabina izjemno zračna. Razlog se skriva v varnostnih standardih tistega časa – strešni stebrički so bili izjemno tanki, kar je pomenilo ogromne steklene površine in fantastično preglednost v vse smeri. Občutek utesnjenosti ni obstajal. Sedeži so bili tanki, mehki in ploski, kar je dodatno sprostilo prostor za kolena potnikov zadaj. Prtljažnik je meril 265 litrov, kar je takrat povsem zadoščalo za povprečne družinske potrebe.

Clio 6: Kljub večjim zunanjim meram pa občutek v kabini ni nujno bolj zračen. Zaradi strogih varnostnih standardov so vrata debelejša, stebrički masivnejši, strešna linija pa nižja. Spredaj se sedi odlično, zadaj pa je občutek nekoliko bolj utesnjen kot v devetdesetih. Prtljažnik je zrasel na skoraj štiristo litrov, a je zaradi visoke bočne linije in majhnega zadnjega stekla preglednost nazaj precej okrnjena – kar pa rešujejo asistenčni sistemi.

Oprema

Clio I: Tu je Clio naredil največji preskok glede na precej bolj špartanske predhodnike. Goli pleh v kabini je bil preteklost, zamenjala ga je kakovostna siva plastika. Prisotnost digitalne ure na armaturni plošči, ventilatorja z več hitrostmi in celo električnega pomika stekel v bogatejših različicah je takrat pomenila, da avto ni več le sredstvo za premik iz točke A v B, temveč udoben bivalni prostor.

Kljub vsemu je v letu 1991 je besedna zveza »serijska oprema« pomenila predvsem prisotnost osnovnih mehanskih elementov. Osnovne različice so bile asketske, oprema RN pa je že veljala za bogato. Vključevala je analogno ali digitalno uro, osvetlitev prtljažnika, brisalec in grelec zadnjega stekla ter pripravo za vgradnjo avtoradia. Klimatska naprava, zračne blazine, sistem ABS ali servovolan niso bili serijski – mnogi med njimi sploh niso bili na voljo ali pa so predstavljali astronomsko drago doplačilo. Za »luksuz« je takrat veljalo že to, da imajo sprednja vrata že vgrajen električni pomik stekel in da na armaturni plošči ni vidne kovine.

Clio 6: Napredek tukaj je astronomski. Mehanska preprostost je umaknila prostor popolni digitalizaciji. Ogromni zasloni visoke ločljivosti, digitalni merilniki, radarski tempomat, aktivno ohranjanje voznega pasu in standardni hibridni pogoni so danes realnost. Materiali so mehki na otip in na ravni, ki je bila pred desetletji rezervirana za prestižne limuzine in za različico Clio Baccara. Saj se spomnite tistega znamenitega pogovora med šejkom in njegovim sinom, ki trdi, da ima Clio vse, kar imajo veliki.

Mehanska preprostost proti hibridnemu orkestru

Poleg oblike, varnosti in asistenčnih sistemov se največja tehnološka prelomnica med prvo in šesto generacijo skriva pod motornim pokrovom. Primerjava različice 1.4 RN iz leta 1991 in sodobnega Full Hybrid E-Tech 160 nazorno prikaže prehod iz strogo mehanske analogne dobe v svet visoko optimizirane elektrifikacije.

Clio I: V začetku devetdesetih let je bil bencinski motor z oznako 1.4 RN za slovenske razmere optimalna izbira – bil je zmogljivejši od osnovnih različic, a še vedno racionalen za vzdrževanje. Motor je razvil za današnje pojme skromnih 59 kW (80 KM) in nekaj več kot 100 Nm navora. Opremljen je bil s klasičnim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom. Kljub na papirju majhnim številkam je bil avto izjemno živahen, saj je njegova prednost tičala v teži – tehtal je manj kot 900 kilogramov. Pospešek do 100 km/h v približno 11 sekundah je bil podprt z neposredno odzivnostjo mehanske stopalke za plin (ki je bila z motorjem povezana s klasično pletenico) in prepoznavnim, robatim zvokom motorja. Zaradi skromne zvočne izolacije in odsotnosti elektronskih pomagal je bil stik voznika s cesto zelo pristen ali, če hočete, analogen in zelo neposreden.

Clio 6: Pod pokrovom ni več le en preprost motor, temveč izjemno kompleksen pogonski sistem. Ta združuje bencinski štirivaljnik, zmogljiv glavni elektromotor ter visokonapetostni zaganjalnik/generator, vse skupaj pa napaja litij-ionska baterija. Sistemska moč znaša prepričljivih 160 konjskih moči (118 kW), kar je natanko dvakrat več kot pri predhodniku iz leta 1991. Klasičnega ročnega menjalnika ni. Moč se na kolesa prenaša prek inovativnega večstopenjskega samodejnega menjalnika brez klasične sklopke (t. i. "dog-box"). Clio VI v mestu speljuje skoraj izključno na elektriko in v popolni tišini. Pospeški so zaradi hipnega navora elektromotorja zvezni in bliskoviti.

Avtomobil je zaradi sodobne varnostne arhitekture, asistenčnih sistemov in baterijskega sklopa postal precej težji – tehtnica hitro pokaže okoli 1.350 kilogramov (torej skoraj pol tone več kot Clio I). Kljub temu zaradi naprednega upravljanja z energijo in regenerativnega zaviranja v praksi porabi manj goriva in v ozračje izpusti bistveno manj emisij kot njegov lahkotni prednik.

Cena napredka

Evolucija pa je prinesla tudi veliko spremembo v dostopnosti. V začetku devetdesetih let je osnovni Clio I stal med 12 in 15 tisoč takratnih nemških mark (grobo preračunano bi to danes pomenilo cca 13.000 do 17.000 evrov, če upoštevamo inflacijo). Čeprav je bil dražji od domačih vozil, si ga je slovenska družina z nekaj varčevanja lahko privoščila, letvico pa je postavil predvsem pri udobju in kvaliteti.

Danes, z vsemi zahtevanimi varnostnimi in ekološkimi standardi, je slika drugačna. Cena šeste generacije Clia s sodobnim hibridnim pogonom in osnovno asistenčno opremo se začne pri 19.490 evrih, pri bolje opremljenih različicah pa hitro preseže 25 tisoč evrov. Avtomobil je postal bistveno varnejši, pametnejši in čistejši, a je hkrati prerasel koncept ugodnega »ljudskega avtomobila« in postal bistveno bolj resen finančni zalogaj.

Od preprostega šarma do visokotehnološkega inženiringa – trideset in pol let razvoja Clia je popolno ogledalo časa, v katerem živimo.