Nemški proizvajalec jo vzdržuje pri življenju, ker so vodilni prepričani, da je evropski trg še vedno dovzeten za takšne tipe avtomobilov, ki prepričajo dovolj kupcev, da je prisotnost na trgu finančno vzdržna. Prepričan sem, da so pri Oplu naredili pravo potezo, ko so pred leti sprejeli odločitev, da razvijejo novo generacijo, kjer bodo kupci lahko izbirali več različnih pogonskih in karoserijskih alternativ. Ali bo Astra doživela nadaljevanje, danes tega odgovora pri Oplu še nimajo oziroma ga mogoče že imajo, a ga s širšo javnostjo še ne delijo.

Ne glede na prihodnost, Astra je še vedno tu in nedolgo od tega je bila ta deležna vmesne osvežitve, ki ji je na nek način prineslo nekaj dodatnega prodajnega zagona. Ohranila je znano tehnično osnovo in nenazadnje tudi obliko, le da so Oplovi oblikovni kirurgi poskrbeli za nekaj osvežitve, s katero je Astra na cesti še kako opazna. Daleč največja sprememba se je zgodila na sprednjem delu, kjer so pripravili nekakšno unikatno spremembo. Z LED tehnologijo so osvetlili Oplov Blitz in ga povezali z novim svetlobnim trakom, ki se skupaj z naprednimi LED žarometi povezuje v celoto. Ob prvi premieri so Oplovci povedali, da so navdih črpali iz koncepta Corsa GSE Vision Gran Turismo, iz Grandlanda pa so preselili tudi napredne Intelli Lux matrične LED žaromete (dodatno 1200 evrov), ki vsebujejo več kot 50 tisoč elementov (natančneje 51.200, torej 25.600 na vsaki strani), kar omogoča visoko ločljivo in optimalno porazdelitev svetlobe. Imel sem nekaj voženj v nočnem času in moram priznati, da ti zares učinkovito osvetljujejo. Nasploh takrat, ko aktiviram samodejno usmerjanje snopa, ki poskrbi, da je cesta pred menoj dobro osvetljena in da ne blešči nasproti vozečih voznikov. 

Z Astro sva se v zadnjih letih že večkrat srečevala, tokrat pa me je skupno druženje poneslo na službeno pot proti italijanskemu Milanu. Dobrih 400 kilometrov od slovenske meje. Testno Astro je to pot gnal znan Stellantisov 1,2-litrski elektrificiran bencinski trivaljnik, ki razvija sistemsko moč 107 kilovatov in je povezan samodejnim 6-stopenjskim eDCT menjalnikom z dvojno sklopko. Vsak zagon poteka v tišini, saj ima pri speljevanju z mesta glavno vlogo elektrika. Šele po nekaj metrih se aktivira 100-kilovatni bencinski trivaljnik. Litij-ionska baterija, ki je shranjena pod sovoznikovim sedežem ni velika, saj ima uporabno kapaciteto le 0,4 kilovatne ure. Tih električni pogon pride do izraza predvsem med počasno vožnjo skozi mesto. Ko se končno prerinem iz avtoceste v mestno središče, kjer hitrosti niso višje od 30 km/h, kar lep del poti proti hotelu peljem na elektriko. Oplovci pravijo, da je na tak način možno prevoziti tudi do polovico poti. 

Vloga brezemisijske vožnje je prepuščena 21-kilovatnemu elektromotorju, ki je vgrajen kar v ohišje samodejnega menjalnika z dvojno sklopko. Poleg elektromotorja je vgrajen še zaganjalnik, ki skrbi za tiho in neopazno preklapljanje med enim in drugim pogonom. Elektromotor se večkrat vklopi tudi, ko ležerno potujem po avtocesti proti cilju. Največkrat, ko malce umaknem nogo s stopalke za plin, s tem pa se samodejno aktivira tudi proces polnjenja baterije. Tovarniški podatki pravijo, da tovrstno »elektro jadranje« pripomore, da je skupna poraba za dobre pol litra nižja. Ob konstantni vožnji do tja in nazaj, kar predstavlja dobrih 800 kilometrov dolgo pot, sem zabeležil povprečno porabo 6,4 litra, kar mi je omogočilo, da točenje dragega italijanskega goriva na avtocesti ni bilo potrebno. Rezervoar zmore pogoltniti kar 52 litrov goriva. 

Tudi sicer se prenovljena Astra zelo udobno pelje, saj se pozna, da so inženirji naredili nekaj izboljšav na podvozju in volanskemu mehanizmu, ki je zdaj še nekoliko bolj neposreden. Za volanom zelo hitro pridem do spoznanja, da so se ob prenovi izdatno posvetili zvočni izolaciji, ki dobro zaduši večino zunanjega hrupa, hkrati pa so uslišali pritožbe kupcev in iz sredinskega grebena umaknili sijočo plastiko, ki je nabirala prstne odtise. Zasnova armaturne plošče ostaja enaka, a so uporabniški vmesniki za multimedijske vsebine zdaj bolj pregledni in intuitivni, opazno drugačna pa je grafika na merilnikih in osrednjemu zaslonu. Splača se investirati dodatnih 680 evrov za Oplove AGR sedeže odete v brušeno usnje, ki so zares zelo udobni in hkrati zelo dobro učvrstijo hrbtni del. 

Kar nekaj je doplačljive opreme, med drugim tudi bela barva (450 evrov), pa infozabavni vmesnik s projekcijskim zaslonom in brezžičnim polnjenjem (1200 evrov paket Infotainment) ter 18-palčna platišča, zato je cena testnega primerka z bogatim naborom opreme znašala dobrih 32 tisočakov. Slednjo je mogoče za 1500 evrov znižati, če se kupec odloči za nakup s financiranjem. Pod črto, tudi v prenovljeni izdaji Astra ostaja zvesta znanemu receptu. Še vedno ponuja privlačno obliko, sodobno tehnologijo in učinkovit hibridni pogon, s čimer se prelevi v vsestranski avtomobil za vsakdanjo uporabo.